Navajeni smo namreč, da Abrahama priznavamo kakor očeta vere. ‘Vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo  in da je Sari naročje omrtvelo’ (Rim 4,19). Ravno to je izkušnja, ki smo jo poklicani živeti tudi mi. Bog, ki se razodeva Abrahamu, je Bog, ki rešuje, Bog, ki vodi ven iz obupanosti in smrti, Bog, ki vodi v življenje. Pri Abrahamu vse postane hvalnica Bogu, ki osvobaja in oživlja, vse postane preroštvo. In to postane za nas, ki zdaj prepoznavamo in obhajamo izpolnitev vsega tega v velikonočni skrivnosti. Abraham si torej zares lahko reče ‘oče mnogih narodov’, saj sije kakor oznanilo novega človeštva, ki ga je Kristus odkupil greha in smrti in ki je enkrat za vselej vpeljano v objem Božje ljubezni.

Abraham je ‘veroval, trden v upanju proti vsakemu upanju’. Naše upanje ne stoji na človeških utemeljitvah, napovedih in zagotovilih. Pokaže se tam, kjer ni več upanja, kjer ni več ničesar, v kar bi upali. Kakor se je to zgodilo Abrahamu pred njegovo bližnjo smrtjo in nerodovitnostjo njegove žene Sare. Veliko upanje je ukoreninjeno v veri. In ravno zato je zmožno iti čez vsako upanje. Ker ne temelji na naši besedi, ampak na Božji besedi. Tudi v tem smislu smo torej poklicani slediti zgledu Abrahama, ki je pred stvarnostjo, očitno namenjeno smrti, zaupal v Boga in ‘bil popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti’.

Ali smo mi prepričani, da nas Bog ima rad in da je to, kar nam je obljubil, pripravljen tudi izpolniti? Cena za to pa je odprto srce. Odprite svoja srce in Božja moč bo naredila čudežne stvari in vas naučila, kaj je upanje. To je edina cena: odpreti srce za vero in On bo naredil ostalo.

Upanje, utemeljeno na obljubi, ki se s človeškega vidika zdi negotovo in nepredvidljivo, a ki se ne zmanjša niti pred smrtjo, saj tisti, ki nam obljublja, je Bog vstajenja in življenja. Ne obljublja nam kdor koli. Ta, ki obljublja, je Bog vstajenja in življenja.

Prosimo danes Gospoda za milost, da se ne bi preveč zanašali na naše gotovosti in naše sposobnosti, ampak na upanje, ki izvira iz Božje obljube, kakor pravi Abrahamovi otroci. Ko Bog kaj obljubi, to tudi izpolni. Nikoli ne pozabi svoje besede. Če imamo danes odprto srce, vam zagotavljam, da se bomo vsi mi za vedno srečali na nebeškem trgu, ki nikoli ne mine. To je Božja obljuba. In to je naše upanje, če le odpremo svoja srca.

Ervin Mozetič