V današnjem berilu beremo, kako je ljudstvo na poti skozi puščavo govorilo proti Bogu in proti Mojzesu. Ko pa je Gospod poslal kače, je ljudstvo priznalo svoj greh ter prosilo za znamenje rešitve.

Jezus v evangeliju izraža misel, da ni mogoče, da bi sami stopili iz svojega greha.

Gospod je v puščavi Mojzesu rekel, naj naredi kačo in jo obesi na drog. Kogar bo pičila strupena kača, naj pogleda na drog in bo živel. Kača je znamenje greha, kot to vidimo v 1. Mojzesovi knjigi, ko je govor o Evi, ki jo je kača zapeljala v greh. Bog pa dvigne, poviša greh kot prapor zmage. To težko razumemo, če ne razumemo tistega, kar Jezus pravi Judom v evangeliju: ‘Ko boste Sina človekovega povišali, takrat boste spoznali, da sem jaz.’ V puščavi je bil torej povišan greh, a to je greh, ki išče rešitev, ki ozdravlja. Tisti, ki mora biti povišan, pa je Sin človekov, pravi Odrešenik, Jezus Kristus.

Krščanstvo ni filozofska doktrina, ni življenjski program za preživetje, za vzgojo, za mir. Vse to so posledice. Krščanstvo je oseba, oseba povišana na križu; oseba, ki se je ponižala, da bi nas rešila; postala je greh. Kot je v puščavi bil povišan greh, je tu bil povišan Bog, ki je postal človek. Vsi naši grehi so bili tam. Krščanstva ne moremo razumeti brez razumevanja tega velikega ponižanja Božjega Sina, ki je ponižal sam sebe, tako da je postal služabnik do smrti na križu – da bi služil.  Zato krščanstvo brez križa ne obstaja in ne obstaja križ brez Jezusa Kristusa. Središče Božjega odrešenja je njegov Sin, ki je nase vzel naše grehe, naš napuh, naše gotovosti, našo nečimrnost, našo željo, da bi postali kot Bog. Kristjan, ki se ne zna ponašati v križanem Kristusu ni razumel, kaj pomeni biti kristjan. Naše rane, tiste, ki jih v nas pušča greh, bodo ozdravele samo z Gospodovimi ranami, z ranami Boga, ki je postal človek, ponižan.

To je skrivnost križa. Ni okras, ki ga vedno postavimo v cerkve, na oltar. Ni simbol, po katerem se razlikujemo od drugih. Križ je skrivnost, skrivnost ljubezni Boga, ki ponižuje sebe, postane nič, postane greh. Človekov greh je na križu in na križu ga je treba iskati, v Gospodovih ranah. Tako bo greh ozdravljen, rane bodo ozdravljene, greh bo odpuščen. Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, ne pomeni razveljaviti račun, ki ga imamo z Njim. Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, so rane njegovega Sina na križu – povišanega na križu.

Ervin Mozetič