Današnji odlomek nam predstavlja sliko dveh obrazov. Juda in Marije. Juda na videz pravičen in skrben zakladničar apostolskega zbora in Marija iz ljubezni potratna za Jezusa. Marija je hotela biti vredna Jezusove bližine.

Pred nami sta pravzaprav dve podobi vere. Na eni strani je navidezna vera Juda, ki se izgublja v materialnosti, na drugi strani pa vera Marije, ki je v ljubezni. Vera je za pravoverne jude in farizeje stvar nekega statusa, neke veljave, zaradi katere Bog uslišuje, stvar zasluženja, po katerem Bog plačuje. Jezus pa gleda povsem drugače. Poglejmo, v čem vidi vero Marije, nje, ki mu je brisala noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.

Umivanje nog je odraz ponižnosti. Noge so služabniki umivali svojim gospodarjem. In prav ta drža približa ženo k Jezusu. V ponižnosti in globoki hvaležnosti mu mazili  noge in jih briše z lasmi.

Poljub, ki ga je gostitelj namenil gostu, je odraz spoštovanja in naklonjenosti, pa tudi povabilo v globlje prijateljstvo. Žena v svoji ponižnosti poljublja Gospodu noge in mu izraža neskončno željo po bližini z njim.

Maziljenje je pomenilo blagoslov, lahko bi rekli potrditev v dobrem in prošnja za blagoslov v nadaljnjem odnosu. Žena mazili Jezusu noge v priznavanju, da je dober in  v prošnji, bi bila tudi ona deležna blagoslova.

Ni čudno, da je Jezus ob tako lepih izrazih vere videl rešitev za ženo. Takšna, in samo takšna vera, lahko rešuje tudi nas. Bog nas po svojem Sinu vabi k takšni veri, hkrati pa sam stopa v isti drži do nas: umiva nas naše grešnosti; vabi nas v svoje naročje, kjer nas želi ljubkovati, kakor mati ljubkuje svoje otroke; potrjuje nas v dobrem in mazili, da bi se mogli varovati slabega.

Vsega tega pa ne more storiti tam, kjer se razrašča napuh in samozadostnost. Tam tudi njegovi učenci s še tako dobrim namenom ne morejo prinašati ne očiščenja, ne poljubov, ne blagoslova. Vzvišenost naredi prepad, kakršnega poznamo iz prilike o bogatinu in Lazarju, prepad preko katerega nihče ne more.

Prosimo za ponižno vero in zahvaljujemo se za čudovito ljubezen, s katero Bog stopa med nas.

Ervin Mozetič