»Skozi življenje naj ne bi blodili, ampak hodili naravnost naproti cilju. To za kristjana pomeni hoditi naproti Božjim obljubam, ki nikoli ne razočarajo. Obstajajo kristjani, ki zaupajo v Božje obljube in jim celo življenje hodijo naproti. In obstajajo kristjani, katerih versko življenje zastaja; tisti, ki zgrešijo pot; pa tudi tisti, ki so še vedno prepričani, da napredujejo, a so nasprotno samo ‘bivanjski turisti’. Ločimo več vrst vernikov. Združuje jih zavest, da je krščansko življenje pot. Razlikujejo pa se v načinu, kako jo prehodijo. Kot beremo v knjigi preroka Izaija, Bog vedno obljubi, preden nekaj zahteva. Njegova obljuba je novo življenje, življenje v veselju. Poglavitni temelj kreposti upanja je v tem: zaupati v Božje obljube, vedoč, da On nikoli ne razočara. Hoditi naproti obljubam je bistvo krščanskega življenja.

Kristjani, ki imajo skušnjavo, da bi se ustavili – teh je mnogo. Njihovo upanje je slabotno. Verjamejo, da nebesa so in da se bo vse dobro izšlo. Verjamejo, a tega ne iščejo. Izpolnjujejo vse zapovedi, vendar so se ustavili. Gospod iz njih ne more narediti kvasa med svojim ljudstvom, ker ne hodijo. Ti kristjani, ki so se ustavili, predstavljajo problem.

So pa še tretji, ki so v sredi med prvimi in drugimi. To so tisti, ki zgrešijo pot: Vsi mi včasih zgrešimo pot, to vemo. Problem ni zgrešiti pot, problem je, ko se nekdo ne vrne, četudi se je zavedel, da se je zmotil.

Imamo pa tudi take, ki varajo sami sebe: hodijo, a ne prehodijo poti. To so blodeči kristjani. Krožijo, kot da bi bilo življenje bivanjski turizem, so brez cilja, obljub ne vzamejo resno. Medtem ko krožijo, se varajo, ker verjamejo, da hodijo. A v resnici ne hodijo, ampak krožijo, blodijo. Gospod pa od nas nasprotno zahteva, da se ne ustavimo, da ne zgrešimo poti in da ne krožimo v življenju. Od nas zahteva, da gledamo obljube, da gremo naprej z obljubami. Vera nas spodbudi na pot naproti obljubam – vera v Božje obljube.

Pot zgrešimo, ker smo grešniki. A Gospod nam vedno da milost, da se lahko vrnemo. Postni čas je primerno obdobje, da premislimo, če smo na poti ali smo se ustavili in se moramo spreobrniti. Da premislimo, če smo zgrešili pot in se moramo spovedati ter se ponovno podati na pot. In da premislimo, če nismo morda ‘teološki turisti’, tisti, ki v življenju krožijo, a nikoli ne naredijo koraka dalje. Prosimo Gospoda za milost, da bi se ponovno podali na pot naproti obljubam.«

Ervin Mozetič