Ko se je na začetku poletja začela potovalna mrzlica, sta se na parkirišču ob avtocesti srečala star mož in pes v najboljših letih.

“Puh,” si je oddahnil pes in si lizal rano. “Šlo je le za las. Samo malo je manjka­lo, pa bi me avto povozil. Padel sem namreč skozi okno. Moj gospodar me je po pomoti odrinil in že sem zletel skozi okno. Toda šlo je po sreči in gotovo me bodo kmalu pobrali.”

Stari mož je oprezno prikimal:

“Moji so rekli, naj sedem na klop in se malo odpočijem. Potem so se odpeljali.

Radi me imajo, sicer me ne bi na poti na dopust pripeljali tako daleč.”

“Kdor izpostavi živali, mora plačati visoko kazen,” je dejal pes potiho in vpra­šal: “Je z ljudmi tudi tako?”

Stari mož se ni mogel spomniti:

“O tem še nisem nikoli ničesar slišal. Slišal pa sem, da dajo stare ljudi v dom za ostarele in potem otroke hvalijo, da so poskrbeli za starejše. Toda meni ne bo treba v tak dom. Tukaj samo malo počivam, potem pa bodo prišli moji in me pobrali.”

Pes je položil glavo na starčkova kolena in zašepetal:

“Prav imaš. Zakaj bi se mučila s težkimi mislimi!”

Sedela sta tam, stari mož in pes, in potrpežljivo čakala, da pridejo po njiju.

V neskončni koloni so mimo njiju vozili avtomobili, a nobeden se ni ustavil.

Veseli obrazi so se jim smehljali.

Neka žena pa je rekla svojemu možu:

“Poglej, kako čudovita slika! Star možak in pes! Kako jima je dobro! Kako uži­vata svoje življenje!”

 

Za razmislek

  • Jezusa so položili v grob.
  • Koliko ljudi položimo v grob pozabe, odrinjenosti, zaničevanja, krivice …

 

 


Zbral in pripravil: p. Marjan Čuden

Foto: Canva

Uredila: Mojca Bertoncel