Dobro nam bo delo, če si postavimo vprašanje: Kdo sem jaz? Kdo sem jaz pred mojim Gospodom? Kdo sem jaz pred Jezusom? Sem sposoben izraziti svoje veselje, ga hvaliti? Ali pa se do njega distanciram?

Kdo sem jaz pred Jezusom, ki trpi? Toliko imen smo slišali, toliko imen. O skupini voditeljev, o nekaterih duhovnikih, nekaterih farizejih, nekaterih učiteljih postave, ki so se odločili, da ga umorijo. Čakali so na priložnost, da bi ga prijeli. Sem kot kdo od njih?

Slišali smo tudi drugo ime: Juda… 30 kovancev… Sem kot Juda?

Še druga imena smo slišali. Učenci niso ničesar razumeli in ko je Gospod trpel, so pospali. Je moje življenje zaspano? Sem kot učenci, ki niso razumeli, kaj pomeni izdati Gospoda?

Sem kot Juda, ki hlini, da ima Učitelja rad in ga poljubi, da bi ga izročil, izdal? Sem izdajalec? Sem kot tisti voditelji, ki so na hitro sklicali sodni zbor in so iskali krive priče – sem kot oni? In ko to počnem, če to počnem, verjamem, da s tem rešujem ljudi? Sem kot Pilat, ko si pred težko situacijo ‘umijem roke’ in ne sprejmem svojega dela odgovornosti ter tako pustim obsoditi ali obsodim druge?

Sem kot tista množica, ki ni prav vedela ali je na verskem srečanju, na sojenju ali pa v cirkusu in je izbrala Barabo? Za njih je eno in isto, pa še bolj zabavno je bilo ponižati Jezusa.

Sem kot vojaki, ki udarjajo Gospoda, pljuvajo vanj, ga žalijo, se zabavajo s tem, da Gospoda ponižujejo?

Sem kot tiste pogumne žene, kakor Jezusova mama, ki so bile tam in v tišini trpele? Sem kot Jožef, njegov skrivni učenec, ki je z ljubeznijo nesel Jezusovo truplo in ga pokopal? Sem kot Mariji, ki sta ostali pred vhodom v grob ter jokali in molili?

Kje je moje srce? Kateri od teh oseb sem podoben?

Naj nas danes spremlja to vprašanje.

Ervin Mozetič