Ob branju poročil o Jezusovem vstajenju me navdaja misel, da smo se kristjani glede velike noči malo zmotili. Veliko noč obhajamo kot praznik veselja, ki je na ta dan dopolnjeno. Iz poročil tega ni mogoče razbrati. Marija Magdalena in ona druga Marija sta tekli k grobu in našli grob prazen. Tekli sta k učencem in prestrašeni rekli: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Tudi Simon Peter in Janez sta tekla. In ko sta videla prazen grob, še vedno »nista razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih«. Današnji dogodek je torej zaznamovan z nemirom. Še več. Evangelist Matej dodaja, da so veliki duhovniki dali vojakom, ki so stražili veliko denarja z naročilom: »Recite: ‘Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.’ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.«

Prva velika noč je torej vse prej kot obdana z radostjo in pesmijo, kakor jo obhajamo danes. Zaznamuje jo neustavljivo hrepenenje Jezusovih prijateljev, ki je neusahljivi vir iskanja, tekanja, upanja, molitve. Zaznamuje pa jo tudi togo ozračje zlaganosti, zagledanosti vase, moči in laži. Šele ko so prijatelji pogledali od binkošti nazaj – petdeset dni čakanja na Tolažnika – so dojeli, da je bilo hrepenenje uresničeno, iskanje poplačano, tekanje upravičeno, upanje potešeno, molitev uslišana. Nasprotniki pa niso našli miru. Ostali so sami. Po petdesetih dneh zanje Tolažnik ni prišel, mrtvi ni vstal. Hrepenenja so bila zakopana, resnica poteptana, ljubezen je ostala križana.

Zakaj kompliciram, bi lahko rekli? Danes je dan veselja, dan vstajenja. Dan veselega petja, konec posta in konec skrbi. Da, danes je takšen dan, a le za tiste, ki lahko gledajo na svoje življenje v luči Jezusovih prijateljev, ki so vztrajali do binkošti in naprej.

Današnje veselje, je veselje hrepenečih src. Hrepenečih po ljubezni. Je veselje neustavljivega hrepenenja po odnosih, ki so več kot to, kar uresničimo. Hrepenečih po svetosti, po ljubezni, ki ni nikoli dokončana.

Današnje veselje je veselje nemirnega iskalca, ki je ves čas tekal za Jezusom, iskal odgovore na vprašanja: Čemu, Kaj hočeš, Kam naj grem. Iskalca, ki pogumno sega vsak dan znova v grob svoje trohnobe, da bi tam vendarle našel kaj čistejšega. Da bi našel Kristusa, ljubečo podobo ali pa vsaj blago dišeče povoje, odvite od starih ran.

Današnje veselje je veselje vere, upanja in ljubezni. Je veselje srca, ki ne neha verovati, čeprav vsi govorijo, da se ne izplača, da je vse privid in laž, da je vse končano že tu. Današnje veselje je veselje naših sanj: vstajenje je resničnost, Bog je resnično tu in deluje.

Veselim se z vami, če vam je uspelo v dneh priprave na veliko noč poživiti hrepenenje po tistem več, če ste vzdržali v nemirnem iskanju Gospodovega obličja in njegovih odgovorov, če ste vztrajali v trdni veri, da je Bog resničnost. Potem lahko resnično rečemo Gospod je vstal, Gospod živi, aleluja. Dan Gospodovega vstajenja je naš dan veselja, ker v njem že prejemamo tudi duha Tolažnika. Ostanimo Gospodovi učenci tudi naprej, da bi skupaj z njim lahko uničevali zlaganost tega sveta. Velika noč je veselje za vsakega, ki se lahko najde v podobah prvih prič vstajenja. Meni so domači vsi.

Vstajenje nas odpre za večje upanje, kajti naše življenje in življenje sveta odpre za večno prihodnost Boga, za polno srečo, za gotovost, da se zlo, greh, smrt lahko premaga. To pomeni, da lahko vsakdanje stvarnosti živimo z večjim zaupanjem in k njim pristopamo s pogumom in zavzetostjo, saj jih Kristusovo vstajenje razsvetljuje z novo lučjo. Kristusovo vstajenje je naša moč!.

Prvi pričevalci Jezusovega vstajenja so bile ženske. Navsezgodaj so se odpravile h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo, in našle so prvo znamenje: prazen grob. Sledi srečanje z Božjim glasnikom, ki oznani: Jezus, Nazarečan, križani ni tukaj, vstal je. »Ženske so spodbujene z ljubeznijo iz znajo to oznanilo sprejeti z vero: verujejo vanj in ga takoj posredujejo naprej, ne zadržijo ga zase. Veselje ob tem, da je Jezus živ, upanje, ki napolnjuje srce, se ne moreta zadrževati zase in  tako mora biti tudi v našem življenju. Zato začutimo to veselje, da smo kristjani.  Imejmo pogum, da stopimo ven in ponesemo to veselje in to luč na vse kraje našega življenja! Kristusovo vstajenje je naša največja gotovost, je najdragocenejši zaklad! Kako vendar ne bi delili z drugimi tega zaklada, te gotovosti! Ni namreč namenjen samo nam, ampak za to, da se posreduje naprej in deli z drugimi; to je naše pričevanje.

Ženske so prve pričevalke. To nam govori, da Bog ne izbira v skladu s človeškimi kriteriji: prvi pričevalci Jezusovega rojstva so bili pastirji, preprosti in ponižni ljudje; prvi pričevalci vstajenja pa so ženske. To je tudi poslanstvo žensk, mam, babic. Pričevati svojim otrokom, svojim vnukom, da je Jezus živ, da živi, da je vstal. Apostoli in učenci imajo več težav pri verovanju, medtem ko ženske ne: Peter teče h grobu, a se pred njim zaustavi; Tomaž se mora z rokami dotakniti Jezusovih ran. Tudi na naši poti vere je pomembno vedeti in čutiti, da nas Bog ljubi, ne se bati ljubiti ga: vera se izpoveduje z usti in s srcem, z besedami in z ljubeznijo.

Srečanje z Vstalim spreminja, daje novo moč veri, neomajni temelj. Tudi za nas je mnogo znamenj, po katerih se Vstali daje spoznati in to so Sveto pismo, evharistija in drugi zakramenti, dejavna ljubezen, tiste geste ljubezni, ki prinašajo žarek Vstalega. Pustimo se razsvetliti Kristusovemu vstajenju, pustimo, da nas spremeni njegova moč, da bodo tudi po nas v svetu znamenja smrti pustila prostor znamenjem življenja.

Naj vas ob tem voščilu povabim, da s pričami vstajenja stopamo naprej v življenje:Z Magdaleno vedno znova priznavajmo svoje grehe in se veselimo, da nas Gospod osvobaja.

S Petrom si priznavajmo strahove in prazne obljube, ter se veselimo, da nam Gospod vedno odpušča.Z Janezom si pogumno priznajmo, da si želimo Gospodove bližine in se oklenimo Njega, ki nam na vsakem koraku želi stati ob strani.

Zato vsem voščim vesele velikonočne praznike, vam tu navzočim in vsem, ki so doma, še zlasti bolnim in ostarelim. Želim, da bi v sebi v teh velikonočnih dneh doživeli pravo radost in poglobili vero v Kristusovo in naše vstajenje, s tem pa v smisel življenja, ki ga daje vera v večno življenje.

Vesele velike noči vam torej želim. Veselja ob svobodi, odpuščanju in bližini Njega, ki je Vstal in živi!

Ervin Mozetič