Veliki petek 2020

Ni potrebno govoriti, prepustite se in glejte na Jezusa na križu. Že od nekdaj

Občudujem slovenska znamenja križev, ki so posejana na razpotjih, na klancih,

hribih, poljih. Ali so imeli predniki tako radi križ, so ga tako spoštovali ?

Ali se bojimo, da bi bili križi za nas premočni, pretrdi ? Bežimo pred  križem.

Človeška narava s  težavo sprejema trpljenje.  Dejstvo je, da življenja brez trpljenja ni.

Današnji dan osmišlja naše vsakodnevne križe.  Ne gre za pretirano poudarjanje križa in bolečin Jezusovih,  ampak s križa Jezus daje vsakemu človeku roko.  Na

križu je Jezus človeku najbližje, ker trpi kot človek  in se  kot mi  bori s težo križa.

Kristus na križu je blizu  človeštvu vseh časov.  Zgodovina  je zasidrana s križem našega  Gospoda Jezusa Kristusa. Po krstu smo začeli hoditi z Jezusom in za Njim. Ne hodimo samo z  njim ob Galilejskem jezeru, ampak tudi na Kalvariji.

Prav zaradi tega je bilo toliko križev na različnih razpotjih. Popotnik, tujec, domačin se je ustavil, pogledal na Jezusa in šel naprej.  Zavedal se je, da ni na poti sam. Gospod s  križa nas objema in  blagoslavlja.  Milosti se izlivajo  na nas, samo glejmo nanj. Jezus s križa tiho oblikuje naša življenja.

Karkoli se nam zgodi, Jezus  s križa ljubi, spremlja, tolaži. S  križa tudi nam Jezus kliče:  »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure  jo  je učenec vzel k sebi« še pravi

Sveto pismo. Tako je tudi nas vzel k sebi. Ne bojmo se.  Veruj dragi kristjan, da je Jezus na križu najmočnejši.  Podaja roko  vsakemu izmed nas, ne  glede na starost, barvo, kožo,  preteklost.

Kristusov križ je velik, ker so na njem naši križi. Ni  črnina naših  življenjskih

preizkušenj, ampak pot sprejemanja vsega najtežjega v naših  življenjskih dneh.

Kristusov križ, podoba  ljubezni brez konca. Tako ga lahko vidimo tudi v dobrih in pravičnih ljudeh, ki delajo dobro, ne da bi iskali ploskanje ali občudovanje drugih; v zvestih služabnikih; na obličjih dobrih Samarijanov; v usmiljenih; v preprostih ljudeh, ki veselo živijo svojo vero v vsakdanjosti; v spokorjenih; v blaženih in svetih; v družinah, ki z zvestobo in rodovitnostjo živijo svojo zakonsko poklicanost; v prostovoljcih; v preganjanih zaradi vere, ki v trpljenju še naprej pristno pričujejo za Jezusa in evangelij. O Kristusov križ, še zdaj te vidimo v tistih, ki sanjajo in živijo z otroškim srcem in se vsak dan trudijo, da bi naredili svet lepši, bolj človeški in pravičnejši.

V tebi, sveti Križ, vidimo Boga, ki ljubi do konca, in vidimo sovraštvo, ki zagospodari srcem in dušam tistih, ki imajo raje temo kakor luč, ter jih oslepi. Molimo, da bi nas Kristusov križ rešil hudega in hudiča; da bi nas prebudil iz zapeljivosti ničevosti; da bi v nas prebudil hrepenenje po Bogu, po dobrem, po luči; in da bi nas naučil, da je jutranja zarja sonca močnejša od teme noči; da se navidezna zmaga zla razblini pred praznim grobom in pred gotovostjo vstajenja in Božje ljubezni, ki je nič ne more premagati ali zatemniti ali oslabiti.

Kdor križa ne gleda tako, z vero, bo umrl v svojih grehih, ne bo prejel tistega zveličanja. Cerkev nam danes predlaga dialog s to skrivnostjo križa, s tem Bogom, ki je postal greh, iz ljubezni do mene. Vsakdo med nami lahko reče: ‘Iz ljubezni do mene.’ Pomislimo: Kako jaz nosim križ? Kot spomin? Kadar se pokrižam, se zavedam tistega, kar delam? Kako jaz nosim križ? Zgolj kot simbol pripadnosti neki verski skupini? Kako jaz nosim križ? Kakor okrasek? Kakor nakit, s številnimi dragulji, z zlatom …? Sem se naučil nositi ga na ramah, kjer boli? Vsakdo izmed nas naj danes pogleda Križanega, pogleda naj tega Boga, ki je postal greh, da mi ne bi umrli v svojih grehih, in naj odgovori na ta vprašanja, ki sem vam jih predlagal.

Ervin Mozetič