Zase lahko rečem, da mi je Lukova pripoved o Jezusovih učencih, ki sta vsa obupana šla na veliko noč iz Jeruzalema v Emavs, eden izmed najlepših svetopisemskih odlomkov Nove zaveze. Vsi lahko v njem odkrijemo svojo življenjsko pot. V podobah učencev ni težko odkriti svoje poti, na kateri vsak doživlja življenjsko stisko in pomoč, razočaranje in veselje, temo in svetlobo, osamljenost in prijateljstvo, obup in upanje.

Včasih se zdi najboljša rešitev odhod in slovo od tega, kar se je zgodilo.

Po koncilu smo doživljali cvetočo pomlad, ki je obetala veliko sadov. Sadovi so, a ne taki, kot smo pričakovali. Danes doživljamo upad vere, krči se število vernikov pri nedeljski sveti maši; vedno manj je duhovnikov; predajanje zaklada vere na mlajše generacije ni uspešno. Vsako leto je pri verouku manj otrok. Kot emavška učenca zdihujemo: mi smo pa upali, da bo vse drugače.

Veselili smo se samostojne države in verske svobode. Pričakovali smo vračanje vernikov v objem Cerkve. Tudi ti upi niso bili izpolnjeni po naših željah. Verska brezbrižnost je naš vsakdanjik, ki nam velikokrat jemlje voljo, pogum in zagon.

V to temo nam sije Jezusova luč. Njegovi učenci so preplašeni, obupani in brez cilja. A eno jih drži pokonci. Ostali so med seboj povezani. V Emavs potujeta dva. Drug drugemu pripovedujeta, kaj sta pričakovala od Kristusa in kaj bosta naredila sedaj, ko je njuno upanje z Jezusovo smrtjo umrlo. Vračata se v svoje novo življenje. Ne moreta sprejeti skrivnosti Jezusovega križa, trpljenja in strašne smrti. Poznata sveto pismo, a na življenje ne gledata v njegovi luči. Križ jima je pohujšanje. Jezus jima s svojo besedo odpira oči in srce, da bi doumela smisel njegovega življenja, trpljenja in smrti.

Človeška bližina prikliče Jezusa na pot učencev. Čeprav ga ne poznata, jima njegova razlaga  trpljenja in smrti ogreje njuna srca, da ga povabita: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Zadnje luskine iz njunih oči odpadejo, ko sedejo za mizo. Jezus blagoslovi kruh in ga razlomi. V tujcu spoznata Jezusa, ki fizično ni več navzoč, a se je njegova podoba  za vedno zapisala v njuna srca.

Spoznanje Jezusa ju vodi nazaj v Jeruzalem, v občestvo apostolov in učencev.

Doživetje Jezusove bližine po bratski ljubezni, po Božji besed in lomljenju kruha bi bilo brez pomena, če tega ne bi povedala naprej.  Velikonočno doživetje, da sta srečala vstalega Odrešenika, ne sme ostati skrito, ampak mora prodreti v svet.

Vprašanje, na katerega moramo danes ogovoriti, je: Kako se danes srečati z Vstalim, kako z njim iti po poti in se z njim pogovarjati? Že 2000 let je velikonočno doživetje emavških učencev vir nadiha, ki nam lahko da nove spodbude.

Neuresničeni načrti lahko zamajajo temelje našega poslanstva, lahko povzročijo krizo; a poslušnost Jezusu nas vodi k spreobrnjenju in novi rasti.

Človek potrebuje spodbude, da se lahko reši zaspanosti, vdanosti v usodo, depresije, strahu in razočaranj.

Bog se dotika človeških izkušenj in spremlja človeka tudi takrat, ko ni na pravi poti. Kdor želi ljudem odpreti oči, mora biti na strani ljudi.

Kot v pripovedi o emavških učencih postopno raste zanimanje za Božjo besedo, tako tudi v naših srečanjih postopno raste ljubezen, ki prepozna Jezusa.

Ko nekdo doživi, da ga drugi človek jemlje resno, se med njima ustvari zavezujoč odnos, ki ostane. V emavški pripovedi je Cerkev vprašujoča in izpovedujoča, je poslušajoča in govoreča Cerkev.

Srečanje s Kristusom se vrši na tri načine: po ljubezenski službi ljudem, po oznanjeni besedi in po lomljenju kruha – bogoslužju. Torej srečanje s Kristusom mora imeti tudi čutno razsežnost.

Še nekaj nam govori  to potovanje Emavških učencev. Govori o načinu, kako je Jezus včasih zakrito, včasih bolj odkrito navzoč med nami. Spominjanje igra pri tem ključno vlogo. Jezusov učenec pozna sveta pisma, ki napovedujejo in osvetljujejo Jezusovo rojstvo, poslanstvo in smrt. In seveda vstajenje. Jezusovi učenci imajo odprte oči za njegovo navzočnost in ga prepoznavajo v tujcih, v gostoljubnosti in obedih hvaležnosti, posebej v evharistiji. Način življenja z Bogom in med sabo, kot ga je učil Jezus, vodi v sposobnost gledati življenje v celoti in v veri – v smisel. Če pustimo, da Jezusova zgodba postane del nas, bomo tudi mi postali del njegove zgodbe.

Ervin Mozetič