Kako simpatičen dogodek! Učenci so vznemirjeni, strah jih je in dvomijo. Jezus vse to razume in je neverjetno sočuten. Išče, kako bi se lahko približal prestrašenim učencem. Najprej jih nagovori, potem jim pokaže roke in noge. Ko tudi to ne zadostuje pomisli, da bodo lažje dojeli, da je resničen, tako da bo pred njimi pojedel kos ribe. Kako prizadeven je v iskanju bližine z učenci, kako ustvarjalen in preprost. Po vsem tem pa Jezus pojasni pomen smrti in vstajenja ter jim naroča: Vi ste priče teh reči. Kdo je priča?… Priča je tisti, ki je objektivno videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globok pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč kot tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje… Vsak kristjan lahko postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja. Če pa kristjan pusti, da ga prevzame udobje, nečimrnost, sebičnost, če postane gluh in slep za vprašanja tolikih bratov in sester o ‘vstajenju’, kako bo lahko sporočal o živem Jezusu, kako bo lahko sporočal o osvobajajoči moči ter o brezmejni nežnosti živega Jezusa?

Jezus zahteva, da smo priče v dveh smereh. Da smo priče praznega groba, a tudi priče Jezusove neverjetne bližine. Vera vanj ni več vera v Boga, ki prebiva v nedostopni svetlobi, ampak je vera v učlovečeno Besedo, v ljubečega Očeta in ljubečega Sina, ki se nam približa tam, kjer smo. Jezus je lahko živ med učenci, ki so živi, ki čakajo konkreten odgovor na konkretno stisko.

Še enkrat poglejmo, kako se Jezus približa učencem in kaj to pomeni za našo vero. Učenci so vztrajali v molitvi in ga čakali tam, kjer so bili nazadnje skupaj z Njim. Njegov nastop je čisto konkreten odgovor na njihovo stisko. Tako stopa Jezus tudi k meni, ko vztrajam vse dokler ne najdem odgovora. Dotakne se me tam, kjer me najbolj boli, če le ne zbežim. On je odgovor na moja najbolj konkretna in zemeljska vprašanja – ni visokoleteča teorija. Vera, o kateri govori današnji odlomek, je živa vera, ki je odgovor na konkretna življenjska vprašanja in ne neka tradicija z vrsto naučenih moralnih naukov. Verovati pomeni hoditi z Jezusom skozi življenje, ga srečevati v vsakdanjih iskanjih. Jezus pogosto ne odgovarja našim predstavam, vedno pa odgovarja našim potrebam. Je tu, da bi nas opogumil, da bi nam pomagal premagati strah in obup.

In kaj pomeni biti njegova priča? Pomeni oznanjati Jezusa in vero vanj na tako živ in konkreten način kot se razodeva Jezus svojim učencem. Pomeni najprej biti blizu človeku, videti njegove strahove, dvome in nevero. Pričevati pomeni iskati najprimernejši način, kako sporočiti, da bo bližnji lahko razumel.

Kje se napaja takšna vera? Najprej iz vztrajanja v občestvu, v iskanju odgovorov na smisel življenja in v molitvi. Ko pa se nekaj zgodi, ko vstopi Jezus skozi zaprta vrata, pa je za njihovo vero ključno, da dovolijo Jezusu, da se jim približa, da sprejmejo povabilo, da se jih dotakne in da sprejmejo izziv, da pred njimi poje ribo. Učenci so vero sprejeli, ker so dovolili, da se jih je Bog dotaknil.

Ali mi sami dovolimo bližino Boga, ali verjamemo, da nam je lahko blizu. Bog se nas dotika po bližnjem. Ali mu dovolimo tako neposrednost, o kateri govori današnji evangelij? Vi ste priče! Naj nas božja bližina in bližina sočloveka spreminja v žive priče. Naj bomo priče novega življenja, ne le praznega groba. Naj bomo priče novih odnosov in nove bližine, v kateri se razodeva lepota človeka in veselje nad božjo ljubeznijo.

Ervin Mozetič