Petek, 17. april: Jezus pripravi obed

Po veliki noči se Jezus ponovno prikaže svojim učencem ob Tiberijskem jezeru, v neki noči brez zvezd in brez ulova, bridki in naporni, vse do zore, ko se lačni in utrujeni vračajo na obrežje in jih preseneti Njegov pozoren in ljubeč sprejem: »Otroci,… pridite jest!« Jezusova ljubezen do človeka vse preoblikuje. Na tej strani nam Evangelij govori o svetosti, ki ne pomeni odsotnosti greha, ki ni njiva brez plevela, ampak je obnovljena gorečnost do Kristusa in do njegovega veselega oznanila. Božja ljubezen ponovno razvname srca. Svetost ni ugasnjena strast, ampak je spreobrnjena strast. Kadar zares ljubiš, se ne moreš zmotiti, saj je ljubezen očitna, sijoča, neizpodbitna in tudi kadar zadaja rane, dejansko ozdravlja.

Videti je, da so učenci spet pri mrežah. Jezus jih je, ko jih je na začetku srečal, povabil, naj pustijo mreže in lovijo ljudi. A kje so sedaj? Gospod je zanje mrtev in življenje gre po starem naprej. Ta vsakdanjost, ta obup jim zastira oči. Kaj jih prebudi iz vsakdana? Ko jim Jezus reče, naj vržejo mreže na drugo stran, ga še vedno ne prepoznajo. Šele po neverjetnem ulovu, se zdrami učenec, ki ga je Jezus ljubil – Janez in reče: »Gospod je.«

Prvi ga prepozna učenec, ki je bil posebej ljubljen in ki ga je tudi sam izredno ljubil. Šele čudež je pomagal, da so ga prepoznali. Jezus se prav ponuja v življenju, da bi videli, da hodi z nami. Ko ga učenci spregledajo, jih povabi k ognju, da bi jih ogrel, k evharističnemu obedu, da bi jih okrepil.

Tako zelo so nam učenci podobni. Padajo v stare tire, hodijo mimo Gospoda, Vstali pa hoče stopiti v njihovo življenje. Mar se ne dogaja nekaj podobnega nam?

Tak je naš vstali Gospod, ki nas ljubi in z ljubeznijo napolnjuje naše uboštvo. V nas ne išče popolnosti, ampak pristnost. Na svetu nismo zato, da bi bili neomadeževani, ampak da hodimo po poti za Njim. Jezus je berač ljubezni, berač brez pretvarjanja, ki pozna moje uboštvo, a kljub temu prosi za moje prijateljstvo. Verovati pomeni potrebovati ljubezen, zaupati vanjo in se v njej zakoreniniti. Vstajenjski kristjani verujemo v Ljubezen. To pomeni, da oživljamo njene vezi, jih vedno znova prebujamo in še drugim pomagamo ponovno najti zaupanje v ljubezen. »Mi smo verovali v Ljubezen«, lahko ponavljamo z apostolom.

 

Verovati pomeni, hoditi z Bogom v ljubezni. Odrešenje je v gotovosti, da je On tisti, ki nas ljubi in ki ga ljubimo. Kriza vere, do katere danes prihaja, predvsem v našem zahodnem svetu, se začne ravno s krizo človekovega dejanja vere. Izginja vera v ljubezen – v ljubezen, ki je darovanje, ki je razdajanje, ki je podarjanje. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. Brezbrižnost, zaradi katere drugi zame ne obstaja, ne šteje, ni vreden moje pozornosti, ni nič.

Ob veliki noči, se moramo ponovno prebuditi v ljubezni, se začutiti ljubljene in ljubiti. Ljubiti Boga z vsem, kar smo, s telesom, dušo in duhom. Nehajmo ga ljubiti kakor podložniki, kakor sužnji. Ponovno ga moramo vzljubiti kot Njegovi ljubljeni otroci. Tako se bosta naše življenje in vera napolnila z veseljem in mirom, ki je Kristusov velikonočni dar. Tako bo velikonočno slavje zares praznik prekipevajočega veselja, naš pogled na brate in sestre pa poln sočutja in usmiljenja.

Jezus se učencem tudi po vstajenju razodeva s čudeži, razkriva z razlago božje besede in po evharističnem obedu. To je očitno tudi naša pot. Druge ni. Videti moramo čudeže, prisluhniti moramo božji besedi in se z Njim srečevati v evharistiji. Tako kot učenci bomo imeli težave, da bi ga opazili. A če ne bomo vedno znova vztrajali v zavesti, da je z nami, bo hodil z nami, mi pa bomo ostali slepi.

Prvo sporočilo današnjega odlomka vidim v zahtevnosti prepoznavanja Vstalega med nami. Drugo pa je povabilo, naj oznanjamo oz. postanemo  priče. Pomislimo, kako živo srečujemo Vstalega na poteh našega življenja, koliko smo Njegove priče.

Ervin Mozetič