Sobota, 18. april: Pojdite po vsem svetu

Jezus noče delovati sam. Prišel je, da bi na svet prinesel Božjo ljubezen, in želi jo širiti v stilu občestva, stilu bratstva. Zato takoj oblikuje skupnost učencev, ki je misijonarska skupnost. Takoj jih uri za poslanstvo. Cilj tega ni druženje ali skupno preživljanje časa. Cilj je oznanjevanje Božjega kraljestva. In to je nujno tudi danes; ni časa za klepetanje, ni treba čakati na soglasje vseh, treba je iti in oznanjati. Vsem se prinaša Kristusov mir in če ga ne sprejmejo, se je treba napotiti naprej. Bolnikom se prinaša ozdravljenje, kajti Bog želi ozdraviti človeka vsega zla. In to počnejo mnogi misijonarji, ki sejejo življenje, zdravje, tolažbo na periferijah tega sveta…    Protagonist je en sam, je Gospod, protagonist je Gospodova milost. Naše veselje pa je v tem, da smo njegovi učenci, njegovi prijatelji. Ne bojte se biti veseli, ne bojte se veselja; tistega veselja, ki nam ga da Gospod, ko mu pustimo vstopiti v naše življenje. Pustimo mu, da vstopi v naše življenje in nas povabi, naj izstopimo iz sebe in se odpravimo na življenjske  periferije oznanjat evangelij.

Vsak kristjan, predvsem pa mi, smo poklicani prinašati to sporočilo upanja, ki daje vedrino in veselje: to je Božja tolažba, njegova nežnost do nas. A najprej moramo sami doživeti to Gospodovo tolažbo in ljubezen. To je pomembno, da bi poslanstvo bilo rodovitno: čutiti Božjo tolažbo in jo posredovati drugim. Ne bojte se, Gospod je Gospod tolažbe, je Gospod nežnosti. Danes ljudje sicer potrebujejo besede, a predvsem potrebujejo pričevanje o usmiljenju in nežnosti Gospoda, ki ogreje srce, obuja upanje in priteguje k dobremu.        Druga razsežnost krščanskega poslanstva je Kristusov križ. Jezusova velikonočna skrivnost je skrivnost smrti in vstajenja. V uri teme in preizkušnje je že navzočna in dejavna zora luči in rešitve. Velikonočna skrivnost je utripajoče srce poslanstva Cerkve! Pastoralna rodovitnost, rodovitnost oznanjevanja evangelija ne prihaja ne od uspeha ne od neuspeha glede na kriterije človeškega vrednotenja, ampak od sprejetja logike Jezusovega križa, ki je logika izhoda iz sebe in darovanja sebe, logika ljubezni. Križ s Kristusom je vedno tisti, ki zagotavlja rodovitnost našega poslanstva. Iz križa, najvišjega dejanja usmiljenja in ljubezni, se ponovno rodimo kot nova bitja.

Delavci za žetev niso izbrani preko reklamnih kampanj ali pozivov k velikodušnemu delu, ampak so izbrani in poslani od Boga. On je tisti, ki izbira, On je tisti, ki pošilja, On je tisti, ki daje poslanstvo. In zato je pomembna molitev! Evangelizacija se opravlja na kolenih. Bodimo možje in žene molitve; pozorni pred nevarnostjo aktivizma in pretiranega zaupanja v strukture. Jezus se je pred vsako pomembno odločitvijo in dogodkom umaknil v zbrano in dolgo molitev. Ohranjajmo  kontemplativno razsežnost, tudi v vrtincu najnujnejših obveznosti. Naprej, z veseljem, z doslednostjo, vedno s pogumom, da povemo resnico, s pogumom, da gremo ven iz sebe, da bi srečali Jezusa v molitvi, in da gremo ven iz sebe, da bi srečali druge in jim podarili evangelij!

Ervin Mozetič