Kot poročajo evangeliji, je Marija Magdalena prva videla vstalega Jezusa. Malo pred tem se je končal sobotni počitek. Ni bilo časa, da bi na dan trpljenja opravili vse pogrebne obrede. Zato gredo žene naslednje jutro navsezgodaj z odišavljenimi mazili k Jezusovemu grobu. Prva prispe Marija Magdalena, ena od učenk, ki so Jezusa spremljale vse od Galileje in služile nastajajoči Cerkvi. V njeni poti proti grobu se zrcali zvestoba mnogih žensk, ki so leta vdane stezicam pokopališč, v spomin na nekoga, ki ga ni več. Najpristnejše vezi se ne pretrgajo niti s smrtjo. Nekateri še naprej imajo radi, četudi je ljubljena oseba odšla za vedno.

Evangelij  pri opisovanju Magdalene najprej izpostavi, da ni bila ženska enostavnih navdušenj.  Po prvem obisku groba se razočarana vrne na kraj, kjer so se skrivali učenci. Pove, da je bil kamen odmaknjen z vhoda v grob, in njena prva domneva je kar se da preprosta: nekdo je moral na skrivaj odnesti Jezusovo telo. Tako prvo oznanilo, ki ga prinese Marija, ni oznanilo vstajenja, ampak kraje, ki so jo zagrešili neznanci, medtem ko je ves Jeruzalem spal.

Zatem evangelij pripoveduje o drugi Magdalenini poti proti Jezusovemu grobu. Bila je trmasta, odšla je stran, zatem se je spet vrnila, ni se je dalo prepričati. Tokrat je njen korak počasen in otežen. Marija trpi še enkrat bolj, predvsem zaradi Jezusove smrti in potem tudi zaradi nerazložljivega izginotja njegovega telesa. In medtem ko stoji sključena blizu groba, z očmi, polnimi solz, jo Bog preseneti na najbolj nepričakovan način. Evangelist izpostavi, kako vztrajna je njena slepota. Ne zaveda se navzočnosti dveh angelov, ki jo sprašujeta, in niti ne posumi v človeka za njenim hrbtom, za katerega misli, da je vrtnar. Zatem pa odkrije najbolj pretresljiv dogodek v človeški zgodovini, ko jo Jezus vendarle pokliče po imenu: ‘Marija!’

Kako lepo je pomisliti, da se je Vstali prvič prikazal na tako zelo oseben način! Da obstaja nekdo, ki nas pozna, ki vidi naša trpljenja in razočaranja, ki je ganjen ob nas in ki nas kliče po imenu. In za to nas kliče po imenu, saj pozna osebno obličje vsakega. Vsak človek je ljubezenska zgodba, ki jo Bog piše na tej zemlji. Vsak med nami je Božja zgodba ljubezni. Vsakega med nami Bog kliče po lastnem imenu. Pozna nas po imenu, nas gleda, nas čaka, nam odpušča, potrpežljiv je z nami. Evangeliji nam opisujejo Marijino srečo: Jezusovo vstajenje ni radost, ki se daje po kapljicah, ampak je kakor slap, ki se zliva na celotno življenje. Krščansko življenje ni spleteno iz mehkih sreč, ampak iz valov, ki s seboj odnesejo vse. Pomislimo nase, na svojo prtljago razočaranj in porazov, ki jo vsak nosi v svojem srcu, in pomislimo, da nam je Bog blizu in nas kliče po imenu ter nam pravi: ‘Vstani, nehaj jokati, kajti prišel sem, da te osvobodim!’     Marija bi želela objeti svojega Gospoda, a on se je že napotil k nebeškemu Očetu, medtem ko njo pošlje, naj oznani novico bratom. In tako ta žena, sedaj postane apostol novega in še večjega upanja. Njena priprošnja naj nam pomaga, da bomo tudi mi živeli to izkušnjo: da bomo v trenutku joka in zapuščenosti prisluhnili Jezusu Vstalemu, ki nas kliče po imenu, in s srcem, polnim veselja, šli oznanjat: ‘Videl sem Gospoda! Spremenil sem življenje, ker sem videl Gospoda! Sedaj sem drugačen kot prej. Spremenil sem se, ker sem videl Gospoda.’ To je naša moč in to je naše upanje.

Ervin Mozetič