Papež molil za ostarele osebe

Objavljeno: 17. 04. 2020

|

Kategorije: Družina

<em>Papež</em> molil za <strong>ostarele osebe</strong>

Papež Frančišek je v sredo 15. aprila med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, pozval k molitvi za ostarele, ki so v tem času pandemije izolirani in se soočajo s strahom. »Molimo danes za ostarele, predvsem za tiste, ki so izolirani ali pa so v domovih za starejše. Strah jih je, strah, da bi umrli sami. To pandemijo čutijo kot nekaj agresivnega do njih. Oni so naše korenine, naša zgodovina. Dali so nam vero, tradicijo, čut pripadnosti domovini. Molimo zanje, naj jim je Gospod blizu v tem trenutku,« je povabil.

 Pri homiliji je sveti oče govoril o Božji zvestobi. Izhajal je iz berila iz Apostolskih del (Apd 3,1-10), ki opisuje ozdravitev hromega po Petrovih besedah, ter iz evangelija po Luku (Lk 24,13-35), ki govori o Jezusu in učencema na poti v Emavs. Kot je izpostavil papež Frančišek, je Bog zvest svoji obljubi in je blizu svojemu ljudstvu. Božja zvestoba pomeni praznovanje in veselje za vse, kakor je to bilo za hromega, ki je shodil. Božja zvestoba je potrpežljiva in ogreje srce, kakor se je to zgodilo učencema. Naša zvestoba je odgovor na zvestobo Boga, je poudaril sveti oče.

Homilija papeža Frančiška

Včeraj smo premišljevali o Mariji iz Magdale kot podobi zvestobe, zvestobe Bogu. A kakšna je ta zvestoba Bogu? Kateremu Bogu? Ravno zvestemu Bogu.

Naša zvestoba ni drugega kot odgovor na Božjo zvestobo. Bog, ki je zvest svoji besedi, ki je zvest svoji obljubi, ki hodi s svojim ljudstvom in ohranja obljubo bližine svojemu ljudstvu. Zvest obljubi. Bog, ki se kar naprej daje čutiti kot Odrešenik ljudstva, ker je zvest obljubi. Bog, ki je sposoben ponovno narediti stvari, jih po-ustvariti, kakor je to storil s hromim od rojstva, ki mu je po-ustvaril noge, ozdravil ga je. Bog, ki ozdravlja. Bog, ki vedno daje tolažbo svojemu ljudstvu. Bog, ki po-ustvarja. Gre za novo stvarjenje. To je njegova zvestoba nam. Gre za ponovno stvarjenje, ki je čudovitejše od stvarjenja.

Bog, ki gre dalje in se ne utrudi delati – recimo ‘delati’, ‘ad instar laborantis’, kot pravijo teologi –, da bi ljudstvo vodil dalje. In ni ga strah ‘utruditi se’, recimo temu tako. Kakor tisti pastir, ko pride domov in vidi, da mu manjka ena ovca, in gre iskat ovco, ki se je izgubila. Pastir, ki dela nadure, ampak iz ljubezni, iz zvestobe. In naš Bog je Bog, ki dela nadure, a ne za plačilo – zastonj. To je zvestoba zastonjskosti, obilja. Je zvestoba tistega očeta, ki gre velikokrat na streho hiše, da bi videl, če se sin vrača. Ne utrudi se iti gor. Čaka ga, da bi naredil zabavo. Zvestoba Boga je praznovanje, je veselje. Je takšno veselje, ki nam naredi, kar je naredilo ohromelemu: vstopil je v tempelj in hodil, poskakoval in hvalil Boga. Božja zvestoba je praznovanje, je zastonjsko praznovanje. Je praznovanje za vse nas.

Božja zvestoba je potrpežljiva zvestoba. Potrpežljiv je s svojim ljudstvom, posluša ga, ga vodi, počasi mu razlaga in mu ogreva srce. Kakor je to storil s tema dvema učencema, ki sta šla stran od Jeruzalema. Ogreje jima srce, da bi se vrnila domov. Božja zvestoba je to, kar ne vemo, kaj se je zgodilo med tistim pogovorom, a velikodušni Bog je iskal Petra, ki ga je zanikal, zanikal ga je. Vemo samo, da je Gospod vstal in se je prikazal Simonu. Kaj se je zgodilo med tistim pogovorom, ne vemo. Ja, vemo, da je bila Božja zvestoba, ki je iskala Petra. Zvestoba Boga je vedno pred nami in naša zvestoba je vedno odgovor na to zvestobo, ki je pred nami. Bog nas vedno ‘predhaja’. Je mandeljnov cvet spomladi, ki prvi cveti.

Biti zvesti pomeni slaviti to zvestobo, biti zvesti tej zvestobi. Je odgovor na to zvestobo.

Vir: Vatican News

Foto: Nick Karvounis, Unsplash

Objava: Luka M.

Povej naprej.