Berilo

Berilo iz apostolskih del (Apd 5,17-26)

Tiste dni je vstal veliki duhovnik in vsi, ki so bili z njim, bila je to ločina saducejev, in so bili polni zavisti; prijeli so apostole ter jih vrgli v mestno ječo. Gospodov angel pa je ponoči odprl vrata ječe, jih peljal ven in rekel: »Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja!« Ko so to slišali, so ob jutranjem svitu stopili v tempelj in učili.

Medtem je prišel veliki duhovnik in njegovi privrženci in so sklicali veliki zbor in vse starešine Izraelovih sinov ter poslali v ječo, da bi jih privedli. Služabniki so prišli, pa jih v ječi niso našli; vrnili so se in sporočili: »Ječo smo našli z vso varnostjo zaprto in stražnike stoječe pri vratih; ko smo pa odprli, nismo v njej našli nikogar.«

Ko so te besede slišali poveljnik tempeljske straže in veliki duhovniki, so bili zaradi njih v veliki zadregi, kaj bi to utegnilo biti. Takoj je prišel nekdo in jim sporočil: »Glejte! Možje, ki ste jih bili vrgli v ječo, so v templju in učijo ljudstvo.« Tedaj je odšel poveljnik s služabniki in jih pripeljal, a ne s silo; bali so se namreč ljudstva, da bi jih ne kamnalo.

 

Psalm 34 (Ps 34,2-3.4-5.6-7.8-9)

 

Odpev: »Ubožec je klical in Gospod ga je slišal.«

Slavil bom Gospoda vekomaj,

njegova hvala bo vedno v mojih ustih.

Z Gospodom naj se ponaša moja duša:

naj slišijo ponižni in se veselijo.

Odpev: »Ubožec je klical in Gospod ga je slišal.«

 

Poveličujte z menoj Gospoda

in skupno slavimo njegovo ime!

Iskal sem Gospoda in me je uslišal

ter me otel vseh mojih strahov.

Odpev: »Ubožec je klical in Gospod ga je slišal.«

 

Glejte nanj, da se razveselite

in da ne zardijo vaši obrazi!

Glej, ubožec je klical in Gospod je slišal,

iz njegove stiske ga je rešil.

Odpev: »Ubožec je klical in Gospod ga je slišal.«

 

Angel Gospodov šotori okoli teh,

ki se ga bojé, da jih otme.

Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod;

blagor človeku, ki se k njemu zateka.

Odpev: »Ubožec je klical in Gospod ga je slišal.«

 

Aleluja. Kristus je iz groba vstal, za nas je visel na križu. Aleluja.

 

Evangelij

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,16-21)

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, marveč, da bi svet po njem zveličal. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Obsodba pa je v tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna. Kajti vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči, da bi se ne spričala njegova dela; kdor pa vrši resnico, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu.

 

Za razmislek

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (12. govor o Kristusovem trpljenju, 3, 6-7)

Kristus živi v svoji Cerkvi

Brez dvoma, predragi, si je božji Sin tako tesno prisvojil človeško naravo, da eden in isti Kristus biva ne le v onem človeku, ki je prvorojenec vsega stvarstva, ampak je hkrati tudi v vseh njegovih svetih; in kakor glave ni mogoče ločiti od udov, tako tudi udov ni mogoče ločiti od glave.

Čeprav namreč ni rečeno o tem, ampak o večnem življenju, da je Bog vse v vsem, pa vendar prebiva tudi v svojem templju, ki je Cerkev, tako da se od nje ne more ločiti, kakor je sam obljubil, rekoč: Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.

Kar je božji Sin storil ali učil, da svet spravi z Bogom, ni le pretekla zgodovina, ampak to doživljamo sedaj kot učinek njegovega delovanja.

On, ki je po Svetem Duhu izšel iz deviške Matere, svojo neoskrunjeno Cerkev oplaja s svojim navdihovanjem, da s krstom poraja in raste nešteta množica božjih otrok, o katerih je rečeno: Ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga.

V njem je s posinovljenjem blagoslovljen Abrahamov rod po vsem svetu; Abraham postaja oče narodov, ko prihajajo na svet sinovi obljube, rojeni ne iz telesa, ampak iz vere.

On, ki ne izvzame nobenega naroda, zbira vse narode pod nebom v eno samo čredo svetih ovac, in vsak dan izpolnjuje, kar je obljubil, ko je dejal: Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva, tudi nje moram pripeljati, da bodo poslušale moj glas in bo ena čreda in en pastir.

Čeprav veljajo prvenstveno apostolu Petru besede: Pasi moje ovce, pa vendar Gospod sam vodi skrb vseh pastirjev, nje pa, ki prihajajo k Skali, hrani na veselih in sočnih pašnikih, da se neštete ovce, okrepljene z močjo njegove ljubezni, tudi same ne obotavljajo iti v smrt za pastirjevo ime, kakor je on dobri Pastir – daroval svoje življenje zanje.

Od njega in njegovega trpljenja prihaja ne le slavno junaštvo mučencem, ampak tudi vera vsem vernim, ki postajajo novi ljudje, in to že v prerojenju samem.

Zato po pravici obhajamo Gospodovo veliko noč z opresniki iskrenosti in resnice; odvreči je treba kvas stare hudobije, nov človek se odžeja in hrani ob Gospodu samem.

Udeležba na Kristusovem telesu in kelihu namreč povzroča, da se preobrazujemo v to, kar prejemamo. Kristusa, ki smo z njim umrli, bili pokopani in z njim vstali, moramo povsod nositi v sebi tako v duhu kot v telesu.

 

Prošnje

Bog Oče je hotel, da se je Kristus ob vstajenju razodel apostolom, zato ga prosimo:

Poveličaj nas s slavo vstalega Kristusa.

Oče luči, hvaležno te danes slavimo, saj si nas poklical v svojo čudovito svetlobo,

– da bi uživali tvoje dobrote.

Poveličaj nas s slavo vstalega Kristusa.

Očisti in okrepi z močjo svojega Duha napore človeške družine,

– da bo naše življenje bolj človeško.

Poveličaj nas s slavo vstalega Kristusa.

Naj bomo službi ljudem tako predani,

– da bo postal ves človeški rod tebi prijetna daritev.

Poveličaj nas s slavo vstalega Kristusa.

Ko začenjamo nov dan, bodi z nami,

– da se bomo ves dan veselili in ti peli hvalnice.

Poveličaj nas s slavo vstalega Kristusa.

 

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime,

pridi k nam tvoje kraljestvo,

zgodi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

in odpusti nam naše dolge,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,

in ne vpelji nas v skušnjavo,

temveč reši nas hudega.

 

Sklepna prošnja

Nebeški Oče, velikonočne skrivnosti v nas vsako leto obnavljajo prvotno dostojanstvo in nam utrjujejo upanje na vstajenje. Pomagaj nam, da bomo uresničevali v ljubezni, kar obhajamo v veri. Po našem Gospodu, Jezusu Kristusu, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

 


Pripravila: Mojca Bertoncel

Foto: arhiv PS