»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina. Ko poslušamo to besedo, obrnimo pogled svojega srca k Jezusu Križanemu in v sebi začutimo, da nas Bog zares ljubi. In ljubi nas tako močno. To je najpreprostejši izraz, ki povzema ves evangelij, vso vero, vso teologijo: Bog nas ljubi z zastonjsko in brezmejno ljubeznijo.

To ljubezen Bog kaže predvsem v stvarstvu, kot razglaša bogoslužje v četrti evharistični molitvi: ‘Ustvaril si vesolje, da bi razlil svojo ljubezen na vsa ustvarjena bitja in jih razveseljeval s sijajem svoje svetlobe.’ V začetku sveta je samo svobodna in zastonjska ljubezen Očeta.

Tako kot pri stvarjenju, se tudi v naslednjih stopnjah zgodovine zveličanja kaže zastonjska Božja ljubezen: ‘Gospod ne izbere svojega ljudstva zato, ker si to zasluži. Pravi: Izbral sem te ravno zato, ker si najmanjše med vsemi ljudstvi. In ko je prišla polnost časov, jih Bog, čeprav so ljudje večkrat prelomili zavezo, ni zapustil, ampak je z njimi sklenil novo vez v Jezusovi krvi – vez nove in večne zaveze, ki je nikoli ne bo nič moglo zlomiti.

Ne pozabimo, da je Bog bogat v usmiljenju. Kristusov križ je največji dokaz Božjega usmiljenja in ljubezni do nas. Jezus nas je ljubil ‘do konca’ . Ne samo do zadnjega trenutka svojega zemeljskega življenja, ampak do skrajne meje ljubezni. Če nam je Oče s stvarjenjem dal dokaz svoje neizmerne ljubezni, ko nam je podaril življenje, nam je s trpljenjem in smrtjo Sina dal dokaz nad dokazi: prišel je, da bi trpel in umrl za nas. In to zaradi ljubezni. Tako zelo veliko je Božje usmiljenje. Ker nas ljubi, nam odpušča. V svojem usmiljenju Bog odpušča vse in odpušča vedno!

Ob današnjem evangeliju se lahko vprašamo: Le za kaj sem bil poslan na svet? Vprašanje, ki si ga morebiti večkrat  postavimo  morda ne tako dobesedno, med vrsticami pa mnogokrat. Ko se  sprašujemo kam v  šolo, katere dejavnosti izbrati, na katero fakulteto jo  mahniti, ko iščemo zaposlitev, partnerja, ko se odločamo za družino… Le za  kaj bodo ali so poslani na svet naši otroci? Nekatere vsakdanje reči nas bolj  privlačijo kot druge, se nam zdijo bolj prav, zato jih izbiramo, a zares ne vemo.

Z vsakim dnem spoznavamo Gospodove cilje za nas. Jih odkrivamo,  spoznavamo, se jih lotimo in včasih tudi izogibamo.

Bog pa je poslal svojega sina z enim samim namenom. Čeprav iz dneva v dan ponavljamo napake, ki nas razdvajajo, ki sejejo gorje med nami, ki nas pogubljajo in ločujejo od Boga, nas ima Bog tako rad, da prav nihče ni izgubljen zanj. Nikogar ne obsoja, čez nikogar ne naredi križa. Bog nas tako

ljubi, da je prav zaradi vseh naših napak poslal svojega Sina med nas. Pa ne zato, da dela seznam, kaj vse bi morali spremeniti, da nam očita vso neskončno listo pregreh, ki nam polnijo vsakdan. Ne, Jezus je prišel na svet, da zbere vse te naše slabosti, da jih naloži na svoje rame in se z njimi preko križa, preko neznosnega, nepredstavljivega trpljenja povzpne k Očetu. Naše napake, naše slabosti nam z Jezusovo žrtvijo, z Njegovo daritvijo samega sebe, odpušča.

Od nas pa pričakuje le vero. Vero, ki nas bo vedno vodila k Jezusu, k Bogu Očetu, ki nas ima rad, pa naj smo še tako ‘grdi’ zaradi greha. Le vero, da je Bog neizmerno usmiljen. Dokler imamo vero in z njo upanje, nas Bog ne bo pogubil.

Ne  pozabimo, Bog nas ima rad, da odkupi naše grehe je poslal svojega Sina, vse kar od nas zahteva, pa je vera vanj. Ne izgubimo te vere v neizmerno

Ljubezen, da bo pot do večnega življenja svetla in jasna –tudi za to smo namreč poslani na svet.

Marija, Mati usmiljenja, naj nam v srce položi gotovost, da smo ljubljeni od Boga. Naj nam bo blizu v težkih trenutkih in nam podari čutenja svojega Sina, da bo tako naša pot  življenja izkušnja odpuščanja, sprejemanja in ljubezni.

Ervin mozetič