Petek, 24. april: Jezus pomnoži hlebe in ribi

Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi? Jezus dobro ve, kaj storiti, vendar želi v to vključiti tudi svoje učence, želi jih vzgajati. Drža učencev je povsem človeška. Iščejo realno rešitev, ki ne bo povzročila preveč težav.

Jezusova drža pa je povsem drugačna, saj izhaja iz njegove povezanosti z Očetom ter iz sočutja do ljudi, … saj čuti naše težave, naše slabosti, naše potrebe… Jezus popolnoma zaupa nebeškemu Očetu, ve, da je Njemu vse mogoče. Zato reče učencem, naj posedejo ljudi po travi, kar ni naključno; saj to pomeni, da niso več množica, temveč skupnost, ki jo s kruhom hrani Bog. Potem vzame te hlebe in ribi, se ozre v nebo, jih blagoslovi, kar zelo jasno kaže na evharistijo, jih razlomi in začne dajati učencem, učenci pa delijo naprej… in kruha ter rib ne zmanjka! Poglejte čudež: ki pa je bolj v razdelitvi kot pomnožitvi, saj jo vodi vera in molitev. Vsi so jedli in je še ostalo. To je znamenje Jezusa, Božjega kruha za človeštvo.

Učenci so sicer videli, vendar niso povsem dobro razumeli sporočilo. Bili so, kakor tudi množica, navdušeni zaradi uspeha. Ponovno so šli za človeško logiko in ne Božjo, ki je logika služenja, ljubezni, vere. Jezus nas poziva, da se spreobrnemo k veri v Previdnost, da delimo z drugimi to malo, kar smo in kar imamo ter da se nikoli ne zapremo sami vase.

Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj… Kako živimo evharistijo, na anonimen način ali kot resnično občestvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami?… Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: ‘Vi sami jim dajte…’ Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove… Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

V našem vsakdanjem življenju ni torej prav nič drugače, kot v evangeljskem odlomku. Jezus hodi med nami. Spodbuja nas, da hodimo z njim in ob njem bistrimo pogled na svet. Želi, da z njim razmišljamo in damo na voljo tiste skromne darove, ki jih imamo. Želi jih blagosloviti in pomnožiti: v naše veselje in v veselje ljudi okrog nas. Oklenimo se ga, zaupajmo mu, dajmo mu na razpolago sebe, on bo naredil vse ostalo.

Prosimo našo Mater Marijo, naj nam pomaga pri tej spreobrnitvi, da bomo resnično in bolj hodili za tistim Jezusom, ki ga častimo v evharistiji. Tako bodi.

Ervin Mozetič