Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.’.

Jezus poudari, da ni prišel na ta svet, da bi nam nekaj dal, ampak da bi nam dal sebe samega, svoje življenje, kot hrano vsem, ki verujejo Vanj. To naše občestvo z Gospodom nas, njegove učence, zavezuje, da ga posnemamo, da naše bivanje, naše drže postanejo kot razlomljen kruh za druge, kakor je Učitelj razlomil kruh, ki je resnično Njegovo meso. Za nas je to velikodušnost v odnosu do bližnjega, ki razodeva našo držo: ‘razlomiti naše življenje’ za druge.

Vsakič, ko se udeležujemo svete maše in se hranimo s Kristusovim Telesom, deluje v nas Jezusova navzočnost ter navzočnost Svetega Duha, ki oblikuje naše srce, nam posreduje notranje drže, ki se prevedejo v življenje po evangeliju. Pri tem gre predvsem za učljivost Božji Besedi, medsebojno bratstvo, pogum krščanskega pričevanja, iznajdljivost v karitativni ljubezni, sposobnost vlivati upanje obupanim, sprejemati izključene. Po Evharistiji na ta način zori stil krščanskega življenja. Kristusova karitativna ljubezen, sprejeta z odprtim srcem, nas spreminja, preoblikuje, nas dela sposobne ljubiti in sicer ne s človeško vedno omejeno mero, temveč z Božjo mero. In kakšna je Božja mera? Božja mera je brez mere. Vse! Ne moremo meriti Božje ljubezni; je brez mere! S tem postanemo sposobni ljubiti tudi tiste, ki nas ne ljubijo. To pa ni lahko! Če mi namreč vemo, da nas nekdo nima rad, je v nas hotenje, da mu tudi mi nočemo dobro. Ljubiti moramo tudi tistega, ki nas nima rad. Postanemo sposobni upreti se zlu z dobroto, odpuščati, deliti z drugimi in sprejeti jih. Po Jezusu in njegovem Duhu tako postane naše življenje ‘razlomljen kruh’ našim bratom in sestram. S tem, ko tako živimo, odkrijemo resnično veselje! Veselje, da smo dar in tako izmenjamo velik dar, ki smo ga mi že pred tem prejeli in sicer brez naših zaslug. Zelo lepo je to, da naše življenje postane dar! To pomeni, posnemati Jezusa.

Želel bi da ne bi pozabili na dve stvari. Prva: ‘Bog ljubi z mero, ki nima mere’.  Tako naše življenje z Jezusovo ljubeznijo,  prejemajoč Evharistijo, postane tak dar, kot je bilo Jezusovo življenje. Ne pozabite teh dveh stvari: ‘Bog ljubi z mero, ki nima mere’ in ko hodimo za Jezusom, torej mi z Evharistijo, postaja naše življenje dar.

Jezus  je Živi kruh, ki daje življenje temu svetu. Njegovo Telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova Kri je resnična pijača pod podobo vina. Kristusovo Telo je Kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega Kruha je Ljubezen.

V Evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani sama s seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni, pustiti, da te hrani Gospod .

Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: In jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali morda sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu, kot so sanjali Izraelci? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam? Takšnega, kjer me Gospod rešuje, ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?

Obnovimo spomin in se naučimo prepoznati napačen kruh, ki vara in kvari. Kajti ta je sad egoizma, samozadostnosti in greha.

Jezus, Kruh večnega življenja, je prišel iz nebes ter postal meso po veri Svete Marije. Potem, ko ga je z neizmerno ljubeznijo nosila v sebi, je zvesto hodila za Njim vse do križa in vstajenja. Prosimo Marijo, naj nam pomaga odkriti lepoto Evharistije, da postane še posebej pri nedeljski maši in češčenju, središče našega življenja.

Ervin Mozetič