Apostol Peter ne vidi izbire, ki jo očitno vidijo mnogi, ki od Jezusa odhajajo nezadovoljni, ker govori, da bo dal svoje meso v hrano. Peter se na glas vpraša: H komu pojdemo, ti imaš besede življenja. Kaj to zanj pomeni?

Peter očitno doživlja, da mu je Jezus spremenil življenje:

  • ribe je še vedno rad lovil, a brez Jezusa mu je nekaj manjkalo,
  • pri Jezusu je iskal pomembnost, prerival se je v prvo vrsto, hotel je biti najboljši, a za tem se je skrivalo še nekaj, na kar je odkrival v Jezusu odgovor,
  • ko je počasi dozorevala njegova pot, je spoznaval novo pot, novo resnico in smisel svojega življenja.

Jezus je postajal njegova pot – sicer se je z njim prepiral, prezahteven je bil, ni šlo po njegovih željah, a iz vrtenja okrog sebe in lastne pomembnosti, ga ta pot odpira za bližnjega, za občestvo, za Boga in za svet.

Jezus je postajal njegov sopotnik, ob katerem je spoznaval resnico življenja – vse bolj jasno mu je postajalo, da človek ne živi od tega kar je in pije, ampak od ljubezni, ki jo uživa ob Bogu, jo živi v z drugimi in jo njemu vrača.

Jezus je postal njegovo življenje samo

Petru ob današnjem evangeljskem dogodku še zdaleč ni jasno, kaj točno govori, a globoko v sebi čuti, da izgovarja življenjsko resnico. Kam naj gre, če Jezus ni Gospod, če on ni pot, resnica in življenje.

In kje smo mi? Mislim pri delu za nove duhovne poklice? Če bi mladim le uspelo videti Jezusov zgled, njegovo ljubezen in prijetno breme, namesto, da se bojijo opazk in nestrpnosti drugače mislečih.

Seveda Bog ne kliče vsakogar, je pa zato  še toliko bolj pomembno, da molimo za tiste, ki jih. Da te ljudi spodbujamo in jim na njihovi poti stojimo ob strani. Čeprav je pot po Jezusovih stopinjah uhojena, to ne pomeni, da je lahka. Še Jezusovi učenci, ki so hodili po sveže uhojeni poti, so velikokrat padli.

Jezus prosimo te za vse tiste, ki so slišali tvoj klic, da bi pogumno in krotko stopali po poti, ki si jo pripravil za njih.

Ervin Mozetič