Jezus nam pravi:  Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal. Kaj hoče povedati? Če se izgubi razsežnost služenja, se oblast spremeni v nadutost ter postane gospodovalnost in oblastnost.

Jezus zelo jasno opozori na nasprotja med načinom njegovega vodenja in drugih voditeljev. Bistvo njegovega vodenja je služenje. Celotno njegovo poslanstvo je bilo osredotočeno na služenje ljudem v stiski, posebno ubogim in bolnim. Jezus je prinesel življenje tako tem, ki jih je pozdravil, kakor tudi tistim, ki so bili priča teh ozdravitev. Jezusovo poslanstvo dobi svoj polni izraz na križu. Vsakič, ko naredimo znamenje križa, naj bi se spomnili globin ljubezni, ki jo je Jezus izkazoval in h kateri smo tudi sami poklicani.

Kako bi lahko s svojim življenjem globlje odseval Jezusov klic k ljubečemu služenju?

Jezus, izvir življenja in odrešenja, nam je pokazal, kako služiti. Opominja nas naj svoj čas in talente uporabljam za služenje bližnjim.

Kot prvi korak smo povabljeni živeti razpoložljivost.  Služabnik se vsak dan uči odtrgati se od težnje, da bi vse odrejal zase in da bi s seboj razpolagal, kakor bi sam hotel. Vsako jutro vadi podarjanje življenja, razmišljanje, da dan ne bo njegov, ampak ga bo preživel kot izročitev sebe. Kdor služi, ni ljubosumen varuh svojega časa, temveč se odpove, da bi bil gospodar svojega dne. Ve, da mu čas ne pripada, da je dar, ki ga prejema od Boga, da bi ga sam podaril.  Služabnik zna odpreti vrata svojega časa in svojega prostora tistemu, ki mu je blizu, pa tudi tistemu, ki potrka zunaj ustaljenega časa.  Na ta način, z življenjem v razpoložljivosti, je služenje  brez osebnih koristi in evangeljsko rodovitno.

Bog, ki je ljubezen  iz ljubezni služi nam. Z nami je potrpežljiv, prizanesljiv, vedno pripravljen in naklonjen, trpi zaradi naših zmot, išče pot, kako nam pomagati in nas narediti boljše. To so tudi krotke in ponižne poteze krščanskega služenja, ki je posnemanje Boga s služenjem drugim: ko se jih sprejema s potrpežljivo ljubeznijo; razumeva, ne da bi se utrudili.

Vsakdo med nami je Bogu zelo drag, ljubljen in izbran je z njegove strani; poklican, da bi služil, predvsem pa mora vsakdo biti notranje ozdravljen. Da bi bili zmožni služenja, potrebujemo zdravje srca: srce, ki ga je Bog ozdravil, ki čuti, da mu je odpuščeno in ni ne zaprto ne trdo.  Dobro bo vsak dan z zaupanjem moliti za to, prositi, da bi nas Jezus ozdravil, da bi bili podobni Njemu, ki nas »ne imenuje več služabnike, ampak prijatelje«.

Služenje ni zgodba, ki pripada nekemu drugemu času, ampak je prav tako zgodba današnjih dni, kjer obstajajo oblastniki, ki izkoriščajo reveže, izkoriščajo ljudi, da bi imeli več denarja. Mislim na trgovino z ljudmi in suženjsko delo; ljudi, ki delajo na črno in za malo denarja; pokvarjene politike, ki hočejo vedno več. Tako vidimo, kam vodi izvrševanje oblasti, ki ne spoštuje življenja, ki je brez pravičnosti in brez usmiljenja. Vidimo, kam vodi žeja po oblasti: pohlepnost, ki hoče posedovati vse. Po preroku Izaiji Gospod svari pred pohlepom bogatih posestnikov, ki hočejo imeti vedno več hiš in zemlje. Takole pravi Izaija: ‘Gorje vam, ki dodajate hišo hiši, priključujete njivo njivi, dokler ni več prostora, in ostanete edini, ki prebivate v deželi’ .

Tudi v tem primeru nam usmiljenje pokaže najboljšo pot, ki ji je treba slediti. Usmiljenje lahko ozdravi rane in lahko spremeni zgodovino. Odpri svoje srce usmiljenju! Božje usmiljenje je močnejše od grehov ljudi. Kaj je oblast, spoznamo, kadar se spomnimo prihoda nedolžnega Božjega Sina, ki je postal človek, da bi s svojim odpuščanjem uničil zlo. Jezus Kristus je resnični kralj, a njegova oblast je popolnoma drugačna. Njegov prestol je križ. On ni kralj, ki ubija, ampak, nasprotno, dá življenje. Gre naproti vsem, predvsem najšibkejšim, premaga osamljenost in usodo smrti, v katero vodi greh. Jezus Kristus s svojo bližino in nežnostjo vodi grešnike v prostor milosti in odpuščanja. To je usmiljenje Boga in korenina služenja.

Ervin Mozetič