Jezus v evangeliju pravi, da je Bog zelo ljubil svet. Gre res za zelo konkretno ljubezen, tako konkretno, da je nase vzel našo smrt. Da bi nas rešil, nas je dosegel tam, kjer bi bil naš konec: v smrti, v grobu brez izhoda, kajti oddaljili smo se od Boga, darovalca življenja. To je ponižanje, ki ga je izvršil Božji Sin, s tem ko se je kot služabnik sklonil k nam, da bi vzel nase vse, kar je naše, in nam na stežaj odprl vrata življenja.

Ta slog Boga, ki rešuje tako, da služi nam in sebe izniči, nas lahko veliko nauči. Mi bi pričakovali neko sijajno nebeško zmago, Jezus pa nam pokaže ponižno zmago. Povzdignjen na križ, dopusti, da se zlo in smrt zneseta nad njim, medtem ko on še naprej ljubi. To stvarnost je nam težko sprejeti. Je skrivnost. A znamenje te skrivnosti, te izjemne ponižnosti je v celoti v moči ljubezni. V Jezusovi veliki noči vidimo skupaj smrt in zdravilo za smrt. In to je mogoče zaradi velike ljubezni, s katero nas je Bog vzljubil; zaradi ponižne ljubezni, ki se skloni, zaradi služenja, ki zna vzeti nase stanje služabnika. Jezus tako ni samo odstranil zla, ampak ga je spremenil v dobro; ni spremenil stvari z besedami, ampak  z dejanji; ne navidezno, ampak v bistvu; ne površinsko, ampak v korenini. Iz križa je naredil most v življenje. Z njim lahko zmagamo tudi mi, če le izberemo ponižno ljubezen, ki služi, ki ostaja zmagoslavna za večnost. To je ljubezen, ki ne vpije in se ne uveljavlja, ampak zna čakati z zaupanjem in potrpežljivostjo, kajti ‘dobro je čakati v tišini na Gospodovo rešitev.

Bog je svet zelo ljubil. Mi ljubimo to, kar potrebujemo in kar želimo. Bog pa ljubi svet do konca, torej nas, takšne kakršni smo. V evharistiji prihaja, da bi nam služil, da bi nam dal življenje, ki rešuje smrti in napolnjuje z upanjem. Prosimo med darovanjem sv. maše zase to, k čemur vabi apostol Pavel: ‘mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji’ ; na ljubezen do Boga in bližnjega, bolj kot na lastne potrebe. Da se ne bi vznemirjali zaradi tistega, kar nam manjka tu spodaj, ampak zaradi zaklada tam zgoraj; ne zaradi tistega, kar nam služi, ampak zaradi tistega, kar zares služi. Da bi nam za naše življenje zadostovala Gospodova velika noč, da bi bili svobodni od skrbi za kratkotrajne stvari, ki minejo in izginejo v nič. Da bi nam bil dovolj On, v katerem so življenje, zveličanje, vstajenje in veselje. Tako bomo služabniki v skladu z njegovim srcem, ljubljeni otroci, ki dajejo življenje za svet.

Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem odločilno smer. V svojem evangeliju je apostol Janez ta dogodek izrazil s temile besedami: ‘Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se  nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje’

Danes bi rad, da se vsak izmed nas ustavi v razmisleku o lastnemu življenju. Rad bi, da bi odkrili ali s svojo ljubeznijo pokažem, da verujem v Sina ali ne? S svojo ljubeznijo delam za večnost. Zato se kar vprašajmo: Ali strežem ali čakam, da bom postrežen? Jezus pravi, kdor hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Ne čakajmo, da bodo drugi kaj lepega storili za nas, ampak obrnimo pogled. Rekel bom grobo: Poskrbimo, da bomo za drugega koristni, da ne bomo neuporabni izkoriščevalci sveta in bližnjega. Kakorkoli obrnemo, lahko zaživimo polno le v darovanju, v ljubezni, v razdajanju in umiranju. Ne uživanje, ne gola skrb za lastno popolnost nas ne bosta osrečila in ne bosta pustila rodovitnega spomina našim naslednikom.

Presezimo torej logiko tega sveta, ki pušča prazne spomine. Naj bo vsak dan v duhu zlatega načela: Stori bližnjemu, kar sam pričakuješ in ne pričakuj plačila. Plačilo je ljubezen sama! Ne skrbimo v prvi vrsti za lastni užitek, ampak za to, da se bo drugi lahko veselil. Ne polnimo si glave s skrbjo za lastno popolnost, ampak presegajmo skrb zase z neprestano dejavno ljubeznijo do bližnjega.

Ko pomislimo torej, koga se radi spominjajmo, poskrbimo, da bomo tudi sami vredni spomina.

Ervin Mozetič