6. velikonočna nedelja 2020

Govoriti o sebi ni lahko, ljudje nas bolj ali manj poznajo, vsak pa nas doživlja na svoj način. Vendar je še težje govoriti o našem poslanstvu. Ob tem najprej odkrivamo razliko med idealom naše službe in med tem, kakšni smo. Obenem pa dajemo ljudem okvir, v katerem nas lahko presojajo in ocenjujejo. In to bodo tudi počeli, nekateri z veselo privoščljivostjo in kritiko, drugi s sočutnim razumevanjem in potrpljenjem. Svoj zaklad duhovnik še posebej izrazito nosi v prsteni posodi človeške slabosti, in to v lastno in posvečenje drugih.

Vendar brez duhovnikov božje ljudstvo ne more živeti, ne more biti odrešenjska skupnost; brez njih bi bilo le duhovno kulturno društvo, in še to brez prihodnosti.

Živ primer imamo v današnjem 1. berilu. V Samariji je diakon Filip oznanjal Jezusa Kristusa in ljudje so mu verjeli, sprejeli so nauk; dali so se tudi krstiti. Nenavadno pa je vendar bilo, da niso prejeli darov Svetega Duha, dokler nista prišla apostola, zanje molila ter nanje položila roke. Šele takrat je v njih zares zaživelo tisto, kar so že prej vedeli in verovali. To je potem tisto življenje, ki zanj nihče ne bi niti vedel, če ga ne bi Jezus naprej obljubil in nekaj tednov kasneje tudi poslal.

Tri leta je živel z učenci, tri leta so ga doživljali kot učitelja in vsrkali so njegovo besedo, opazovali so ga kot voditelja in se učili načinov dela in odnosov. Prav ta večer jim je izročil svoj nauk in jih postavil za duhovnike. Na prvi pogled so bili torej pripravljeni na svoje pastoralno delo. Pa so ga ob prvi preizkušnji zapustili, eden ga je izdal, drugi javno zatajil. Stvari se bodo spremenile šele, ko bo v njih zaživel Jezusov Duh. Od tam naprej bodo lahko na druge polagali roke in ti bodo prejemali Svetega Duha.

Gotovo je dogodek v Samariji najprej opozorilo duhovniku, kako naj z močjo Duha, ki je v njem z mašniškim posvečenjem, pa tudi s človeškim navdušenjem in vztrajnostjo oznanja in uči. Njegova molitev ne bo namenjena samo tem, ki jih krščuje in uči, zanje mašuje in spoveduje, molitev mu bo pomagala, da bo vsa svoja opravila delal iz živega prepričanja, da dela v imenu Gospoda Jezusa.

Duhovnik polaga roke na mnoge stvari. Naj bo duhovnik še tako malo sposoben, naj bo tudi površen in raztrešen, celo če bi bil v smrtnem grehu, pa bi položil roke na kogarkoli, ki veruje, bo ta prejel darove Duha, tako velika resničnost je to. Vendar si z zvestim služenjem tem skrivnostim duhovnik sam služi zveličanje, in bolj ko je zvest, več darov gre lahko skozenj.

To velja tudi za vse občestvo, za vso župnijo. Bolj ko je z duhovnikom vred predano božjemu milostnemu vplivu, bolj iskreno bo obhajalo bogoslužje in prejemalo zakramente, lažje se med njimi rojevajo duhovni poklici vseh vrst, laže je tudi duhovniku polagati roke za blagoslov.

Svoje roke za posvečenje polaga najprej na novokrščence in ti po svoji veri ali po veri staršev v resnici postajajo zares deležni Boga, v njih zaživi. Če bi jih polagala na take, ki hočejo prejeti krst, a niso pripravljeni nanj, bi delal krivico njim in Bogu.

Polaga jih na sklenjeni roki pri poroki, kot v prošnjo in zagotovilo, da bo njuno skupnost podpiral in ohranjal Bog sam, če bosta seveda onadva ohranjala ljubezen v zvestobi.

Polaga jih tudi na vse, ki prihajajo s skesanostjo v srcu in iskrenostjo na ustih k prestolu božje sodbe in božjega odpuščanja. Res se v njih obnavlja povezanost z Bogom in s Cerkvijo. In tudi on služabnik sprave, se ob tem v srcu žalosti in se veseli.

Polaga jih na čelo trpečih in nazadnje tudi umirajočih, da bi prejemali še moč duha za posvečene ure bolečin in strahu, za moč ljubezni in zaupanja Bogu.

Vse to pa se zgrinja in izvira iz tistega najbolj vzvišenega in skrivnostnega polaganja duhovnikovih rok na kruh in vino, darove vsega človeškega dela in trpljenja, vsega, kar vsi skupaj zbiramo v daritev svete maše. In Kristus ponižno prihaja, posvečuje darove, in nas hrani s seboj za pravičen prihodnji teden in za večnost.

Molite tudi vi, da bi vsi duhovniki vedno polagali roke v čisti vesti za službo Bogu v teh svetih skrivnostih.

Ervin Mozetič