Kaj je ta mir, ki ga daje Bog? To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov. Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen. Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo. Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: “Bog je ljubezen.” Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč. Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Dejstvo, da prinašajo žarečo gotovost: Bog Kristusa ni poslal na svet, da bi kogarkoli sodil, temveč da bi vsako človeško bitje vedelo, kako je ljubljeno, in bi lahko našlo pot do občestva z Bogom. Toda zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič? Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: “Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim.” Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij. Kar Bog hoče od nas in nam ponuja, je to, da preprosto sprejmemo njegovo neskončno usmiljenje. Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni. In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon. Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge. Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto. Kdor skuša ljubiti in povedati to s svojim življenjem, se znajde pred enim od najtežjih vprašanj: kako lahko olajšamo bolečino in stisko drugih, naj bodo blizu ali daleč stran? Toda kaj pomeni ljubiti? Pomeni to deliti trpljenje najbolj zavrženih? Da, to je to. Pomeni to brez konca vztrajati v srčni dobroti, pozabljati nase zaradi drugih, brez iskanja lastne koristi? Da, vsekakor. In spet: kaj pomeni ljubiti? Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. In sprava duši vedno prinese pomlad. Sprejeti tolažbo Svetega Duha pomeni iskati, v miru in tišini, kako bi se mu prepustili. In čeprav včasih pride do bolečih dogodkov, jih je potem mogoče pustiti za seboj.

Znova najti zaupanje vere in mir srca včasih pomeni biti potrpežljiv s samim sabo.

Ervin Mozetič