Sobota, 30. maj: Janez pričuje

Naj ob današnjem evangeliju z vami najprej delim dve preprosti ugotovitvi:

Kako težko nam je priznati svojo nemoč, svoje napake, svojo nepopolnost. Da, naša skušnjava je ustvarjati lep videz. To se odraža tudi v najbolj intimnih odnosih. Pa vendar, resnica je, da nismo popolni. Iz te resnice izvira vsako pametno nadaljevanje. Če ne priznam greha in slabosti, ni niti osebne niti skupne rasti.

Druga ugotovitev se nam ponuja sama. Za nas je naša nepopolnost pogosto izgovor za nedelavnost. Ker nismo popolni, pustimo druge v zmoti in grehu. Janez nas uči, da moramo pričevati, ker je luč luč in tema tema, in ne zato, ker smo mi luč, ampak ker imamo spoznanje o njej. Sami se moramo truditi za luč, druge pa moramo voditi k njej. Če se bomo umikali, bo vedno več teme v nas in okrog nas.

Torej je današnji evangelij zelo preprosto nadaljevanje prejšnjega. Poklicani smo k pričevanju, k temu, da pričujemo o luči, pa čeprav bomo zaradi tega zavrnjeni kot tisti, o katerem pričujemo. S čim naj pričujemo, pa nam je verjetno že jasno. S ponižnostjo, skromnostjo, darovanjsko ljubeznijo, pozornostjo za stisko bližnjega, zmernostjo, krotkostjo, marljivostjo in iskrenostjo.

Naj vam nanizam nekaj preprostih primerov, kako pričevati:

• s ponižnostjo Namesto, da se v napuhu in varnosti umaknemo v svoj svet, raje pomislimo na svojo nepopolnost in delimo svoje doživljanje s svojimi najbližjimi. Naj nas drugi ne ogroža, naj ga ne sodimo, ampak v ponižnosti delimo z njim svojo ogroženost in svoje rane.
• s skromnostjo Namesto, da se v lakomnosti spogledujemo z vsem, kar bi še imeli, si priznajmo, da imamo vsega dovolj. Bodimo veseli tega, kar imamo in se veselimo drobnih stvari. Ne zapravljajmo!
• z darovanjsko ljubeznijo Z željo po darovanju presezimo iskanje občutkov potešenosti. Premislimo, kolikokrat se drugega iskreno veselimo in ga razveseljujemo, ne da bi hoteli od njega ‘užitek, ki nam pripada’.
• z marljivostjo Namesto, da v lenobi ždimo vsak v svojem kotu, naredimo v naših odnosih red. Vsak dan se pogovorimo o tem, kje smo in kaj se nam dogaja ter se v molitvi izročimo Bogu.
• z iskrenostjo Namesto, da se skrivamo v lažni popolnosti in za raznimi fasadami, si odkrito poglejmo v oči.

To bo prvo pričevanje, prihod luči v našo sivo vsakdanjost. Če bomo pričevali v najožjem krogu, bo mogoče pričevanje prenesti tudi na naša delovna mesta in v družbo, ki nas obdaja. Naše prizadevanje bo Bog zagotovo blagoslovil s svojim prihodom. Pogumno na delo torej!

Ervin Mozetič