Torek, 2. junij: Davek

Jezus z vso mirnostjo na nek način danes razpravlja o davku.

Plačevanje davkov ni malikovanje, temveč dolžno dejanje do zemeljske oblasti. Po drugi strani pa, in tu je Jezusova nova moč, se sklicuje na Božji primat, saj zahteva to, kar mu pripada kot Gospodu človekovega življenja in zgodovine.

Prav je čutiti se popolnoma, torej s pravicami in dolžnostmi, prebivalci države. Potrebno  pa je misliti tudi na drugo podobo vtisnjeno v vsakega človeka, to je Božjo podobo. On je Gospod vsega, in mi, ki smo bili ustvarjeni po njegovi podobi pripadamo predvsem Njemu. Jezus vsakega izmed nas sprašuje prav življenjsko vprašanje : ‘Komu pripadam?’ Družini, mestu, prijateljem, šoli, delu, politiki, državi? Da, seveda. Vendar pa predvsem – nas spominja Jezus – pripadaš Bogu. To je temeljna pripadnost. On ti je dal to, kar si in kar imaš. Svoje življenje torej lahko in moramo dan za dnem živeti v tem priznanju naše temeljne pripadnosti in v hvaležnosti srca do našega Očeta, ki ustvarja posebej in neponovljivo vsakega od nas, vendar vedno po podobi svojega ljubljenega Sina Jezusa. To je čudovita skrivnost.

Kristjan je poklican konkretno prizadevati si za človeške in družbene stvarnosti.  Prvenstvena naloga kristjana je razsvetljevati zemeljske stvarnosti z lučjo, ki prihaja od Boga. Prvenstvena izročitev Bogu ter upanje Vanj nista beg iz resničnosti, temveč je dejavno dajanje Bogu tisto, kar mu pripada. Zaradi tega verujoči gleda prihodnjo resničnost, tisto Božjo, da bi v polnosti živel to zemeljsko in s pogumom odgovoril na izzive.

Jezus nas torej opozarja, da v nas obstaja duhovno in telesno, božje in človeško, moje in družbeno in da je potrebno vedno iskati pravo razmerje. V tem smislu je Jezusov pogovor o davku le vrnjen izziv. Če želijo sogovorniki preložiti odgovornost za svoja dejanja nanj, jim Jezus preprosto vrača. Vi ste odgovorni za svoja dejanja. Vi morate vedno znova odkrivati odgovor, koliko komu, kdaj in zakaj.

Sedaj pa se še sami vprašajmo ali se tudi mi izmikamo z vprašanji, da nam le ne bi bilo potrebno storiti kaj več. Spomnim se, ko smo kot otroci podobno skušali mamo, ko se nam ni več dalo delati, pa bi se radi šli igrat. Vprašali smo jo, če je še kaj za delat. Seveda z eno samo željo, da bi rekla ne, ona pa je vedno rekla, saj veš, kaj sprašuješ.

Tako bi v otroški nedolžnosti ali pa zvitosti radi tudi mi danes vprašali oz. rekli Bogu:

• saj dosti molim, a ne,
• saj dovolj naredim za bližnje,
• saj dovolj skrbim za tiste, ki so v stiski,
• saj dovolj prispevam za najbolj uboge,
• saj dovolj naredim za dobro skupnosti in politike v kraju itd.

Če to sprašujemo zato, da bi se izgovorili, nam Bog ne bo pritrdil. Jezus pravi zelo ostro: »Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti..

Namesto izgovarjanja vzemimo zares napetost, ki se ji ne moremo izogniti. Razpetost med nepopolnostjo in hrepenenjem po popolnosti moramo nositi v sebi do konca. In prav iz nje se bo rojevalo tisto, k čemur smo vedno znova poklicani: SVETOST.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno živeli v skladu z Božjo podobo, ki jo nosimo v sebi in dali tudi svoj prispevek pri izgradnji zemeljskega mesta.

Ervin Mozetič