Jezus je Gospodov služabnik. Njegovo življenje in njegova smrt v celoti posvečena služenju sta vzrok našega zveličanja in sprave človeštva z Bogom. Sv. Matej pripoveduje prizor, ko se Jezus spoprime z Jakobom in Janezom, ki sta s podporo njune matere hotela sedeti na njegovi desnici in na njegovi levici v Božjem kraljestvu. Zahtevala sta torej častna sedeža, sledeč svoji lastni predstavi o hierarhiji kraljestva. Vizija znotraj katere se gibljeta, se izkaže še vedno okužena s sanjami zemeljskega uresničenja. Jezus je torej dal prvi ‘močan sunek’ temu prepričanju učencev tako, da je opozoril na svojo pot tu na zemlji: ‘Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, sedežev na moji desnici ali na moji levici pa ne dodeljujem jaz, ampak so za tiste, ki jim je pripravljeno’. S podobo keliha jima je zagotovil možnost, da bosta v polnosti pridružena njegovi usodi trpljenja, ne da bi jima kljub temu zagotovil častne sedeže v njegovi bližini. Njegov odgovor je torej povabilo k hoji za njim po poti ljubezni in služenja ter zavrnitev posvetne skušnjave po prednjačenju in ukazovanju drugim.

Učenci pa so pred ljudmi, ki se prepirajo, da bi dosegli oblast in uspeh, ki se kažejo, hočejo pokazati na svoje zasluge…, učenci so poklicani delati nasprotno. Zato jih opozarja: ‘Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik’. S temi besedami nakaže služenje kot stil avtoritete v krščanski skupnosti. Kdor služi drugim in sicer v resnici brez prestiža, izvaja pravo oblast v Cerkvi. Jezus nas vabi k spremembi miselnosti, da preidemo od pohlepa po oblasti k veselju neizstopanja in služenja, da izkoreninimo nagon po nadvladi nad drugimi in začnemo udejanjati krepost ponižnosti.

In potem, ko je predstavil model, ki ga ne gre posnemati, je ponudil samega sebe kot ideal, na katerega se je potrebno sklicevati. V Učiteljevi drži bo skupnost našla spodbudo za nov pogled na življenje: ‘Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge’ (v. 45). V svetopisemskem izročilu je Sin človekov tisti, ki je prejel od Boga ‘oblast, slavo in kraljestvo’ (Dan 7,14). Jezus napolni to podobo z novim pomenom in natančno navede, da ima On oblast kot služabnik, slavo, ker je sposoben ponižanja, kraljevo avtoriteto, ker je pripravljen na popolno podaritev življenja. On dejansko s svojim trpljenjem ter smrtjo zasede zadnji sedež, s tem doseže v služenju največ, kar je možno in to podari svoji Cerkvi.

Obstaja nezdružljivost med načinom razumevanja oblasti po posvetnih kriterijih, in ponižnim služenjem, ki bi moralo biti značilno za oblast, kakor jo je učil in dal za to zgled Jezus. Nezdružljivost med ambicioznostjo, stremuštvom ter hojo za Kristusom, nezdružljivost časti, uspeha, ugleda, zemeljskega zmagoslavja z logiko križanega Kristusa. Obstaja pa združljivost med Jezusom, ‘izkušenim v trpljenju’ in našim trpljenjem. Jezus predvsem izvaja duhovništvo usmiljenja in sočutja. On je neposredno okusil naše težave, od znotraj pozna našo človeško pogojenost. To, da ni okusil greha, pa ga ne ovira, da bi ne razumel grešnikov. Njegova slava ni častihlepje ali hlepenje po nadvladi, ampak je slava ljubiti ljudi, prevzeti in deliti z njimi njihovo slabost ter jim ponuditi milost, ki ozdravlja, torej z brezmejno nežnostjo spremljati njihovo mučno pot.

Ervin Mozetič