Evangeljski odlomek današnjega dne je sestavljen iz dveh delov. V prvem je opisano, kakšni ne smejo biti tisti, ki hodijo za Kristusom, v drugem pa je predlagan idealen zgled kristjana.

V prvem delu Jezus obdolži pismouke in učitelje postave treh napak, ki se kažejo v njihovem načinu življenja: ošabnost, pohlepnost in hinavščina. Toda pod tako slovesnim videzom se skriva dvoličnost in krivičnost. Tudi danes obstaja nevarnost, da si prevzamemo takšne drže. Na primer takrat, ko se loči molitev od pravičnosti, saj ne moremo častiti Boga in povzročati revežem škodo. Ali kadar kdo govori, da ima rad Boga, a se mu s svojo domišljavostjo in osebno koristjo zoperstavlja.

Kot nadaljevanje tega pa je drugi del današnjega evangelija. Prizor je postavljen v jeruzalemski tempelj, natančneje tja, kjer so ljudje metali kot dar kovance. Veliko bogatih je bilo, ki je vrglo veliko kovancev, je pa tudi neka revna žena, vdova, ki je vrgla komaj dva drobižka, dva novčiča. Jezus je z pozornostjo opazoval to ženo in svoje učence opozoril na očitno nasprotje v tem prizoru. Bogati so dali tako, da so razkazovali tisto, kar so imeli v izobilju, medtem ko je vdova molče in ponižno, dala ‘vse, kar je imela za življenje’. Zaradi tega, kakor pravi Jezus, je dala več kot vsi ostali. Ker je bila tako zelo revna, bi lahko dala samo en novčič za tempelj in obdržala drugega zase. Toda ona noče biti z Bogom na pol, raje ostane brez vsega. V svoji revščini je razumela, da če ima Boga, ima vse. Čuti se od njega ljubljena in On jo povsem ljubi. Lep zgled te starke!

Tudi nam Jezus danes pravi, da se ne presoja po količini, ampak glede na polnost. Obstaja razlika med količino in polnostjo. Imaš lahko veliko denarja, a si prazen, ni polnosti v tvojem srcu. V tem tednu imejte v mislih razliko, ki je med količino in polnostjo. Ni v igri denarnica temveč srce. Razlika je med denarnico in srcem… So pa tudi srčne ‘bolezni’, ki srce ponižajo na raven denarnice… In to ni v redu! Ljubiti Boga z vsem srcem pomeni, zaupati mu, njegovi previdnosti, in služiti najbolj revnim bratom, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Dovolim si povedati vam anekdoto, ki se je zgodila v moji prejšnji župniji. Za mizo je bila mama s tremi otroki. Oče je bil v službi. Jedli so dunajske zrezke. V tem trenutku je potrkalo na vrata in eden od majhnih otrok – pet, šest, sedem jih je imel najstarejši, je prišel nazaj in rekel: ‘Mama, berač je, ki prosi za hrano!’ In mama kot dobra kristjanka jih je vprašala: ‘Kaj naj naredimo?’ ‘Dajmo mu, mama…’ ‘Prav.’ Vzela je vilice in nož in začela na pol rezati vsak zrezek. ‘Ah, ne mama, ne! Tako pa ne! Vzemi iz hladilnika.’ ‘Ne. Tako bomo naredili tri sendviče!’ Iz tega so se otroci naučili, da se dejanje dejavne ljubezni stori, ne iz tega, kar ostane, temveč iz tistega, kar je potrebno. Prepričan sem, da so bili tisto popolne malo lačni…, ampak tako se dela!

Pred potrebo bližnjega smo poklicani odreči se tudi tistemu, kar je potrebno, in ne samo tistemu, kar imamo več. Poklicani smo dati zaseden čas in ne samo prosti čas; dati takoj in brez zadržka kakšen naš talent, in ne šele potem, ko smo ga uporabili za osebne namene ali za namene skupine.

Prosimo Gospoda, da nas sprejme v šolo te revne vdove, ki jo je Jezus ob osuplosti učencev postavil na katedro in jo predstavil kot učiteljico živega evangelija. Na priprošnjo Marije, uboge žene, ki je dala svoje življenje Bogu za nas, prosimo za dar revnega, a z veselo velikodušnostjo in zastonjskostjo bogatega srca.

Ervin Mozetič