Zase praviva, da sva poročena.

Družba pravi, da živiva v zakonski zvezi.

Sveto pismo pa pravi, da sva sklenila zavezo. Prav v tem smislu, kot jo je Bog sklenil s človekom.

V Svetem pismu se Bog pravzaprav vedno znova zavezuje. Zaveže se Adamu in ga ni zapustil, ko je ta grešil. Pa kasneje Noetu in prvemu očaku Abrahamu. Zavezo je sklenil z izvoljenim ljudstvom in to potrdil z dvema kamnitima tablima zapovedi. Ko je človek vse te zaveze vedno znova postavljal pod vprašaj in jih relativiziral, je nazadnje sam postal človek in z nami sklenil zavezo večne brezpogojne ljubezni.

Zakaj je tako težko za nas, da živimo v zavezi ljubezni, čeprav si to iskreno želimo in jo prepoznavamo kot dobro? Ker obstaja nekdo, ki sovraži takšno zavezo. To je oče laži in tožnik, kakor ga imenuje Sveto pismo. Naredil bo vse, da jo uniči. Tudi najino zakonsko zavezo.

Poglejmo, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je Mojzes v imenu izvoljenega ljudstva na gori Sinaj sklenil zavezo z Gospodom. Ljudstvo ga je izdalo in si postavilo svoj malik. Mojzes je v jezi razbil ne le malika, ampak še prej tabli z desetimi zapovedmi, besede zaveze.

Ko sva »si v laseh«, nikar ne snemajva dol prstanov, znamenja najine zaveze, ki sva jo sklenila v Bogu. To bi bil uspeh za najinega sovražnika. Bog pa z ljudstvom ni sklenil pogodbe, ki jo je mogoče vsak trenutek preklicati, ampak zavezo, ki jo vedno znova obnavlja. Mojzesa je v drugo povabil, da spet stopi na goro in mu dal novi tabli. Takrat se mu je razkril kot »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2Mz 34,6).

Prosiva Boga za milost, da bi mu postajala vedno bolj podobna v najini medsebojni zavezi in jo bova vedno znova tudi midva obnavljala z njegovo pomočjo: da bova eden do drugega usmiljena in prizanesljiva, počasna v jezi, bogata v izkazovanju vsega dobrega in vselej zvesta.

Luka M.

Foto: Matevž Trdan