Da bolje razumemo podobi soli in luči, moramo vedeti, da je bilo po judovski postavi predpisano dati nekaj soli na vsako daritev, namenjeno Bogu, kot znamenje zaveze. Luč pa je bila za Izrael simbol mesijanskega razodetja, ki slavi zmago nad temo poganstva. Kristjani, novi Izrael, torej prejmejo poslanstvo za vse ljudi, da z vero in ljubeznijo morejo dajati smer, posvetiti in napraviti rodovitno vse človeštvo. Vsi mi krščeni smo učenci in misijonarji ter poklicani, da postanemo v svetu živ evangelij. S svetim življenjem bomo namreč dali ‘okus’ v različnih okoljih ter jih obvarovali propadanja, kakor to stori sol. S pričevanjem pristne ljubezni pa jim bomo prinašali Kristusovo luč. Toda, če kristjani izgubimo okus in s tem ugasnemo našo navzočnost kot sol in luč, izgubimo učinkovitost. Kristjan mora biti svetla osebnost, tista, ki prinaša luč in daje luč. Luč, ki pa ni njegova, temveč je Božji dar, Jezusov dar.

Gre za podobi, ki nas usmerjata v razmislek o našem obnašanju, kajti tako premalo kot preveč soli naredi jed neokusno, kakor nam tudi preslaba in premočna luč onemogoča, da bi videli. Tisti, ki nas zares lahko naredi za sol, ki daje okus in preprečuje pokvarljivost, in za luč, ki razsvetljuje svet, je samo Kristusov Duh! To pa je dar, ki ga prejmemo po zakramentu birme.

Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Ob tej Jezusovi trditvi se mi pojavlja predvsem vprašanje: Komu je namenjena luč in komu sol? Eno je jasno, nikakor ne sama sebi. Luč ne sveti sebi in sol ne koristi sebi. Kakor je sol namenjena drugim in prav tako luč, tako tudi učinek ni namenjen soli in luči. Ne, Jezus pravi, ko bodo videli vašo luč in okušali vašo sol, bodo slavili vašega Očeta.

Sol daje okus, da so stvari dobre, luč osvetljuje stvari, da lahko živimo in delamo.

Vi ste sol zemlje! Ob tem se lahko vprašamo najprej ali naša življenja dajejo okus življenju drugega? Brez soli je hrana neužitna. Kako naj bi dajali okus življenju drugega? Če delam, kar mi paše, razmišljam, kar mi paše, govorim, kar mi paše, komu dajem okus? Da bi mogli dati okus življenju drugega, se moramo najprej vživeti v drugega in razmišljati, kaj potrebuje. Sol se ne sme ponujati v preobilju, ne z ozirom na njene želje po pomembnosti. Sol je okusna samo, če je po meri tiste snovi, ki jo soli. Pomislimo, ali je naše življenje po meri bližnjega ali ga živimo po lastni meri, preprosto po tem, kar nam paše?! Ali poznamo drugega? Hočemo vedeti, kaj potrebuje? Poznamo mero ali vsaj razmišljamo o njej in jo iščemo? Kakor kuhar pokuša hrano, tako moramo mi preverjati odnose. Ni lahko najti pravo mero soli, pravo mero angažiranja in pravo mero umika.

Pa še nekaj je pomembno pri soli. Ne solimo vsake hrane na začetku priprave. Nekatere solimo na sredi in tretje tik pred serviranjem. Kakor je pri hrani različno, kdaj se soli ali na začetku ali šele ko je pripravljena, je tudi z našimi odnosi. Včasih je potrebno pohiteti, drugič čakati. Včasih se pokvari brez soli na začetku, drugič pa če prehitevamo. Podobno kot je s hrano, podobno je z odnosi.

Dvoje je torej pred nami: sol zemlje in luč sveta. Bodimo sol in luč v materialni in duhovni revščini tega sveta.

Ervin Mozetič