11. nedelja med letom

Množice je Gospod videl kot polja zrele pšenice. Ti delavci ne žanjejo za lastno žetev, ampak za Gospodovo. Žetev tudi ni odvisna od njihovega truda in njihovih zaslug.

Zgodovina nam pokaže, da je poslanstvo duhovnih poklicev segalo v bolj kompleksno področje vzgoje in ustanavljanja inštitucij za organizacijo življenja. Vse to pa je gotovo zaradi napora in potrebne strokovne usposobljenosti bolj podvrženo skušnjavam, da si tudi v takem duhovnem poklicu želimo rezultatov, uspehov in torej pričakujemo priznanja, čast, pomembnost in pozornost. Medtem ko je v evangeljski viziji apostolskega delovanja popolnoma jasno, da »ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog«.

Ko se je poslanstvo duhovnih poklicev otežilo z vrsto drugih nalog, se je zameglila resnična podoba tistih, ki naj bi vodili in hranili Božje ljudstvo.

Danes pa se zdi, da primanjkuje duhovniških in redovniških poklicev. Ko na poseben način molimo v ta namen, nas molitev sama postavlja v odnos z Gospodom žetve in je sploh nemogoče moliti, ne da bi prisluhnili, kaj nam Gospod govori ravno s tem pomanjkanjem duhovnih poklicev. Mi sicer lahko tudi v molitvi trmasto vztrajamo in se z vsemi močmi trudimo, da bi spet dobili ljudi, s katerimi bi zapolnili vrzeli v naših strukturah. Vendar ko vstopimo v molitev, se odpremo Gospodovi volji, ki je za nas vedno odrešenjska. In morda zaslutimo, da nam Gospod govori prav preko zgodovinskih dejstev. Vse, kar se dogaja, ima vedno svoj smisel v tem, da se mi bolj združimo z Njim in med seboj v Njem. In ta združitev z Njim in v Njem je pravzaprav naša udeležba pri Kristusovem občestvu z Očetom. To je tudi temelj vsake poklicanosti v Cerkvi. Mogoče nas Gospod vabi k spreobrnjenju, da se na poti odrešenja pomaknemo naprej. Mogoče nas z vesoljno Cerkvijo preko drugega vatikanskega cerkvenega zbora kliče, da opustimo določene vizije Cerkve, ker je čas dozorel za nove načine, kjer Cerkev kot neko zakramentalno, občestveno življenje deluje kot sol, kvas in luč. Če je torej res, da se ves čas preverjamo v tej občestvenosti Njegovega Sina, nas molitev sama vabi, da se odpremo Gospodu, ki nas kliče k spreobrnitvi od naših idej in vizij k sprejemanju tega, kar Sveti Duh govori naši Cerkvi danes.

Prosimo in molimo, da nam Gospod pokaže, kakšnih delavcev zares potrebuje njegova žetev. Za to žetev namreč ne potrebujemo raznih »traktorjev in kombajnov« (se pravi orodja vseh mogočih znanosti, s katerimi obdelujemo le tuzemska polja, ne moremo pa z njimi pridelati sadov Duha).

Prosimo, da bi sploh spoznali, v čem je Njegova žetev in v čem se mu množice smilijo. Gospodova žetev je namreč žetev tistega življenja, ki ga Njegova beseda po Svetem Duhu vceplja v nas kot življenje v Kristusu.

Molitev nas bo rešila nevarnosti, da bi pred Njegovo vizijo postavili našo lastno vizijo, naše načrte, naše naloge in potrebe.

Ervin Mozetič