Torek, 16. junij: Ljubite tudi sovražnike

Objavljeno: 16. 06. 2020

|

Torek, 16. junij: Ljubite tudi sovražnike

Celotno peto poglavje v Matejevem evangeliju skuša pomagati bralcu preseči starozavezno doumevanje božjih zapovedi. Stara zaveza se vrti okoli pravičnosti, nova zaveza pa pravičnost do konca podredi ljubezni.

Če je stara zaveza opogumljala Jude, da ostajajo v okvirih svojega naroda, da ohranijo vero in narod, pa nova zaveza prinaša zahtevo po pričevanju v svetu. To ni povabilo, to je naročilo. Če ste moji učenci, ste sprejeli poklic luči. Ta je uporabna samo na svetilniku in ne pod mernikom. To kar smo kot kristjani, smo za druge ne le zase. Kristus prinaša vrsto naročil, ki presegajo navodila starih: ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne prisegaj. Jezusovo novo zahtevo bi lahko povzeli nekako takole: Ne izogibajte se slabemu zaradi zapovedi, ampak dojemite globino greha in se mu odpovejte. Vabi nas, da v kali zatremo vsak greh namesto da tehtamo, ali smo že šli predaleč ali lahko še malo popuščamo. Današnji evangelij se od prepovedi pomakne k naročilu: ljubite. Vendar to naročilo ne velja le za tiste, ki nas ljubijo, ampak vedno. Ljubite tudi svoje sovražnike! Pravzaprav dobi celotno poglavje svoj smisel v naročilu: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški oče. Zdi se, da nam Jezus hoče tudi tu reči: Niste več moji služabniki, ampak prijatelji. Še več bratje in sestre boste postali po mojem križu. Kot da napoveduje svojo smrt in podaritev svoje matere Marije nam, ter napoveduje novo občestvo po ustanovitvi Cerkve. Z naročilom naj bomo popolni po Očetovi podobi, nas Jezus ne želi preganjati do onemoglosti, ampak nam sporoča, da verjame v nas. Sporoča nam, da smo poklicani v popolnost samega Boga.

V tem okviru postanejo Jezusova naročila logična. Vendar samo v tem okviru, če uspemo začutiti nebeškega Očeta, kot tistega, ki nas iz ljubezni ustvarja, Jezusa kot tistega, ki za nas iz ljubezni umira, potem je lepo biti v njuni družbi. Potem je logično, da si ne želimo povprečnosti, da nam ni odveč prizadevanje, da ljubimo. Potem se ne bomo ukvarjali le s pravičnostjo. Ta namreč začenja utrujati. Računanje, kdo je komu še kaj dolžan in koliko je utrujajoče. Ljubezen osvobaja! Verjetno se dostikrat ne vprašamo, ali smo bolj mirni, če nekomu pomagamo, ne glede na preračunljivost. Podvrženi tržni logiki pogosto sploh ne pomislimo, kako bi bilo, če od bližnjega ne bi vedno zahtevali, da nam vrne vsaj v enaki meri. Pa vendar postajamo svobodni šele, ko dajemo v veselju, da lahko dajemo, ko ljubimo iz veselja, da lahko ljubimo, ko delamo dobro, ne da bi pričakovali plačilo.

Ljubimo torej vsakega, ne da bi za to pričakovali plačila. Ljubezen sama je naše plačilo. Mar nam more kdo dati več?

Ervin Mozetič

Povej naprej.