Preden neverujoči sprejmejo Jezusovo oznanilo za verodostojno, jih želi večina vedeti, ali smo verodostojni mi sami. Zanima jih, kako živimo to, kar verujemo. Kako veva, da Bog zares obstaja in da je dober?

Če sva Boga povabila v svoj zakon, najdeva veliko iztočnic, da drugim spregovoriva o veselem oznanilu. Govoriva namreč o najinem življenju z Njim. Lahko spregovoriva o tem, kaj naju je Bog naučil z neuspehi; kaj naju je naučil s pomanjkanjem denarja; kako naju je vodil skozi z bolečino, žalost, bolezen, izgubo ali depresijo; kaj naju je naučil s čakanjem; kaj naju je naučil z razočaranjem; kaj z ljudmi, ki naju kritizirajo… To je povsem najino pričevanje. Z njim lahko nagovoriva tiste, ki jih nihče drug ne more.

Seveda je to najprej naloga za naju, da si odgovoriva na ta vprašanja, kje in kako naju je Bog vodil. Potem bova tudi drugim znala dati odgovor, kakor pravi apostol Peter: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt,3,15).

Kaj naju zadržuje pred tem, da drugim spregovoriva o veseli novici?

 

Luka Mavrič

Foto: Nick Karvounis, Unsplash