Pri molitvi se vedno znova srečujemo z vprašanjem časa. Ali imam čas za molitev ali ne? Običajno rečemo, nimam časa. Zakaj? Jezus pravi: Brez mene ne morete ničesar storiti. Ko bi resnično verovali Evangeliju, bi vedeli, da brez Njega ne bo šlo, potem ne bi bilo več vprašanje ali imam čas ali ga nimam. Česa pa resnično brez Jezusa ne moremo storiti? Najpomembnejšega v življenju zagotovo: graditi odnose, ki bodo temelj našega miru, sreče in zadovoljstva.

V letih svojega spremljanja ljudi vedno bolj ugotavljam, da so moje besede popolnoma brez moči, če jih ne podpira Gospod. Koliko predstav imam, kaj vse se mora zgoditi, a nazadnje se izkaže, da se zgodi samo tisto, kar hoče Bog. Vedno bolj sem prepričan, da izgubljam moči vsepovsod, ker prehitevam božjo voljo, ker ne slišim Gospoda, kaj želi storiti. Skratka premalo molim in premalo v molitvi iščem božjo pot. In zakaj to delam? Zato, ker mislim, da zmorem sam.

Molitev v postnem času, mi v prvi vrsti pomeni, ustaviti se, da bi lahko verjel Evangeliju, da brez Gospoda ne moremo storiti ničesar.

Jezus se danes distancira od molitve poganov: ‘Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili’ (Mt 6,7). Jezus tukaj morda namiguje na tisto, ki je bilo nujen uvod v mnoge starodavne molitve: božanstvo je moralo biti na nek način pomirjeno z vrsto dolgih hvalnic. Spomnimo se preroka Elija in prizora na gori Karmel. Baalovi duhovniki so vzklikali, plesali in prosili mnoge stvari, da bi jih njihov bog uslišal. Elija pa je molčal in Gospod se je obrnil k njemu. Pogani mislijo, da se moli z veliko govorjenja. Tudi mnogi kristjani so prepričani, da moliti pomeni govoriti Bogu kakor papagaji. A molitev se dogaja v srcu. Ti pa, ko moliš, pravi Jezus, se obrni na Boga kot otrok na svojega očeta, ki ve, kaj potrebuješ, še preden ga to prosiš (glej Mt 6,8). Očenaš je lahko tudi tiha molitev. Dovolj je, da se postavimo pod Očetov pogled in se spomnimo njegove očetovske ljubezni. To zadostuje, da smo uslišani.

Lepo je vedeti, da naš Bog ne potrebuje žrtev, da bi ga osvojili. Naš Bog ne potrebuje ničesar. Pri molitvi prosi samo, da imamo odprt ‘komunikacijski kanal’ z Njim, da bi se vedno prepoznavali kot njegovi ljubljeni otroci. On nas zelo ljubi.

Ervin Mozetič