Ali moram imeti Jezusa res rajši kot zakonca?

Jezus namreč pravi: Kdorkoli ima koga rajši od mene, ni mene vreden.

Kdaj se zakonci sprašujemo o lastni (ne)vrednosti? Predvsem ob težjih prepirih. Takrat ona npr. razmišlja: »Zaslužim si boljšega moža, takega, ki me bo res razumel in začutil.« On pa: »Zaslužim si ženo, ki me bo bolj spoštovala.« Pri drugih pa se morda prebudi občutek nevrednosti: »Jaz nisem dovolj dober/-a zate. Zaslužiš si boljšo/-ega.«

Tudi Jezus govori o vrednosti. Njemu smo se zdeli vredni ljubezni. Tako neverjetno dragoceni, da je namesto nas plačal kazen za naše grehe, da imamo mi v Njem dostop do večnega življenja. Tega si nismo zaslužili s svojimi deli.

Obe zgornji razmišljanji ob prepiru sta zato zgrešeni. Ni res, da si zaslužim ljubezen zakonca. Drug drugemu sva dar. Najina ljubezen je nekaj vredna le, če je zastonjska.

In prav tako ni res, da nisem vreden ljubezni, ker Bog potrjuje nasprotno, čeprav si ljubezni ne morem zaslužiti. Vreden sem, da me ima nekdo rad.

In zakaj je potem potrebno, da imamo Jezusa rajši celo od zakonca? Prav zato, ker me je On naredil za vrednega ljubezni, ne zakonec.  On je tudi potrdil, da lahko to verjamem in da Mu lahko to ljubezen vračam. Vračam pa mu jo tako, da ga ljubim v zakoncu. Taka je Njegova želja.

Samo v tem smislu lahko razumemo in živimo zgornji Jezusov stavek. Ker Jezus je učlovečena Ljubezen.

 

Luka Mavrič

Foto: arhiv Katoliške Cerkve