Sveti Peter in Pavel

Različnosti se privlačijo in dopolnjujejo. To je tema današnjega praznika. Peter in Pavel sta si različna: eden je preprost ribič, drugi pa je doktor teologije. Prvi je bil z Jezusom od začetka, ga je vmes sicer zatajil, toda kljub temu je prvi izmed apostolov, z razliko od Pavla, ki je kristjane od vsega začetka kruto preganjal, pa je postal njihov največji zagovornik – apostol poganov. Vendar tu ne gre za nekakšen dualizem, kajti čeprav sta si tako različna in drugačna, sta v bistvu enakovredna.

Bog ne trpi razdeljenosti. Bog ne trpi tega, da bi nekdo sedel na dveh stolih, prav tako ne trpi vzvišenosti enega nad drugim, prenaša pa in sprejema pa različnost v enosti. Troedini Bog je vseeno en Bog v treh različnih osebah. To je krščanstvo. Različnost različnih ljudi, ki vsi skupaj vzklikajo in priznavajo: »Ti si Kristus, sin živega Boga.«

Različnost je pomembna, saj se tako omogoča da bi se »oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi.« Vsak človek je namreč na svoj način omejen: kulturno, sociološko, psihično in podobno. In ta omejenost je različna od posameznika do posameznika. In vsak posameznik ima svoj doprinos k oznanjevanju Jezusovega nauka. Peter lahko nagovori samo določen krog ljudi. Pavel zopet drug krog ljudi, ki je za Petra nedosegljiv, zaradi njegovih omejenosti. Sta pa oba enakovredna in nenadomestljiva.

Jezus potrebuje tako Petra kakor Pavla. Medsebojno se dopolnjujeta in pomagata. Tvorita skupnost, ki je Cerkev, sezidana na skali. Skala je sinonim za nerazdeljenost, trdnost, celovitost in Cerkev bo tako močna in nepremagljiva, dokler bo zidana na skali, ki je v bistvu Jezus Kristus. In Jezus Kristus je tisti, ki na današnji dan posvečuje novomašnike, sprejema njihove različnosti in njihove omejenosti. Noben duhovnik ni popoln, vsak ima nekaj minusov in nekaj plusov. Tako kot vsak človek. Toda vsak duhovnik na svoj edinstven način dopolnjuje oznanjevanje. S svojo različnostjo in s svojo omejenostjo.

Če Peter predstavlja duhovniški del Cerkve, Pavel predstavlja laiški del Cerkve. Oba dela tvorita eno. In sta različna, vsak na svoj način omejena, toda neločljiva. Naj bodo različnosti in omejenosti še tako hude in moteče, nas ne smejo ovirati, da bi bojevali dober boj, dokončali tek in vero ohranili.

Pred dva tisoč leti je prišel Angel Gospodov in oznanil čudovito vest neki ženi, z imenom Marija. Bog si jo je izbral, da bi svetu ponesla Odrešenika Jezusa Kristusa. Ta žena rekla »zgodi se.« Zakaj jo je izbral? Ne zaradi njenih božanskih atributov, ki jih navajamo v litanijah, temveč zato, ker je Marija človek, ki zna ljubiti.

Podobno se dogaja z vsakim fantom, ki ga Bog izbere, da bi svetu ponesel Odrešenika Jezusa Kristusa. Toda vsak fant nima poguma, da bi rekel: »zgodi se«. Zakaj? Ne izgovarjajmo se da svet ni naklonjen duhovniku in Cerkvi. Mi sami nismo naklonjeni duhovniku. Vaši otroci iz naših ustih slišijo nešteto pritožb, godrnjanja čez svoje duhovnike, včasih tudi kletve. Kdo pri zdravi pameti bi se odločil za ta poklic, ko pa od duhovnika večkrat zahtevamo vse, samo tisto ne za kar je poslan – da je Christóforos – prinašalec Boga. Nič več, nič manj. Zato moramo moliti in prositi, da bi si fantje upali odgovoriti na Božji klic, kljub vsem ostalim besedam, ki izhajajo iz vernih ali nevernih ust.

Marija se je nato polna veselja zatekla k sorodnici Elizabeti. Ona jo je razumela, ker se je tudi njej zgodilo nekaj podobnega. Odhod k Elizabeti poimenujemo odhod v semenišče oz. redovno skupnost, kjer naj bi bili tisti, ki bodočega duhovnika, redovnika, redovnico razumejo. Tam naj bi bilo veliko takih, ki se jim je zgodilo in se jim dogaja podobno. Zato moramo moliti in prositi da bi bilo našo redovniško in duhovniško bratstvo zdravo, ter rodovitno. Moliti in prositi moramo za naša semenišča in redovne skupnosti. Tam se začenja dobra podoba slovenskih župnij in nikjer drugje.

Nato se Marija vrne v domačo vas, najprej so jo veseli, kakor so veseli novomašnika, novega kaplana, novega župnika. Toda hitro se Marija sreča z nerazumevanjem. Celo Jožef, njen zaročenec, duhovnikova župnija, škofova škofija, ne razume. Ker ne vidimo Jezusa v duhovnikovih rokah, temveč samo njegovo »nosečnost pred poroko«.

Zato Te Marija, prosimo, opogumi srca mladih ljudi, da se bodo kljub vsem negativnostim odločili za ljubezen, za Boga. Prosimo Te, naj bodo naša duhovniška in redovniška občestva pripravljena nove duhovnike sprejemati z isto naklonjenostjo in spoštovanjem  s kakršnim Te je sprejela Elizabeta. Predvsem pa, Marija, ne pozabi na našo škofijo, na naše dekanije, župnije, da bodo sploh pripravljene sprejeti duhovnika in s tem Jezusa v svojo sredo. Marija, pomagaj nam, da postanemo vredni obljub Kristusovih, ki se uresničujejo tudi preko duhovnikov.

Ervin Mozetič