Ponedeljek, 6. julij: Obujenje in ozdravljanje

Očitno po globokem premisleku mož stopi do Jezusa. Verjame vanj, verjame v njegove besede, verjame v njegovo držo, zaupa mu in se od njega ne oddalji, čeprav mu vsi s prezirom sporočijo, pusti Učitelja, saj ti ne more več pomagati.

S podobno držo pristopa do Jezusa bolna žena sredi množice. Njen dotik je tako globok, da nas pretrese, če se ob njem ustavimo. To ni dotik iz vraževerja, to je globoko spoštovanje do Jezusa. Ne potrebuje njegovih besed, ne pozornosti. Preprosto hoče biti z Jezusom in stopa v tej veri in želji po bližini v globoko intimo z njim. Dotik, pa čeprav sredi množice, Jezusa globoko pretrese. Čuti bližino človeka. Vsi ostali okoli njega so le množica. Žena je bistveno več! Zakaj? Ker stopa do njega in ga želi srečati v njegovem bistvu, v veličini njegovega poslanstva.

V podobni stiski, kot tale žena iz evangelija, se pogosto znajdejo mnogi, ki so prisiljeni iskati pomoč na psihiatriji. Prezir do vseh in do vsega, kar resnično prinaša ozdravljenje, res ne more drugega, kot stanje samo še poslabšati, vendar prav ta evangeljski odlomek potrjuje, da se Kristus ob preziru ne ustavlja. Mimo vseh ovir nadaljuje svojo pot ozdravljanja, prebujanja življenja in prinašanja odrešenja v ta ranjeni svet… Mi vsi smo skrivnostno Kristusovo telo. Če to verujemo in iz te vere živimo, se tudi po vsakem izmed nas lahko kdo dotakne roba Jezusove obleke in moč, ki izhaja iz Kristusa, ga lahko ozdravi…

In potem so tu izbrani apostoli ter oče in mati deklice. Oče, mati deklice in izbrani učenci so očitno do Jezusa v odnosu, ki je daleč od posmeha, zato lahko gredo z njim in so priče obujenja.

Današnji evangelij mi da misliti? Ali res vedno izbiramo le med dvema možnostma: med angažirano bližino na eni strani in posmehom in prezirom na drugi.

Pred vsakim hrepenenjem, ki je v nas, smo pravzaprav pred izbiro. Ovrednotiti ga moramo. Če nekaj spoznamo za dobro, moramo vztrajati in ostajati s tem v stiku. Če bomo popustili iz strahu pred neuspehom ali zaradi napora, ki ga hrepenenja zahtevajo, bomo nujno začeli prezirati, se jeziti in posmehovati. Lagali bomo sebi in drugim.

Danes, ko nas vse razvaja, je skušnjava, da vse preziramo in se vsemu posmehujemo, še večja. Tako razvrednotimo vse in nazadnje tudi sebe. Tako je množica razvrednotila Jezusova dejanja, odnose in besede ter kasneje tudi ubila Kristusa. Pred isto izbiro smo danes. Množica je že razvrednotila: zakonsko življenje, pristno prijateljstvo, duhovništvo, Cerkev, zakramente itd. Čas počitnic, naj nam bo izziv, da se iz množice prerinemo v globino svojih hrepenenj, pravzaprav v bližino k Jezusu. Naj nas ne preplavi duh množice, tj. prezir in posmeh. Vztrajajmo skupaj, da bomo doživljali božjo ljubezen in njene čudeže.

Ervin Mozetič