Rast semena – 15. Navadna nedelja

Jezus je uporabljal preprost jezik, zato se je posluževal tudi podob iz vsakdanjega življenja na način, da so ga z lahkoto vsi razumeli. Zato so ga radi poslušali in cenili njegovo sporočilo, saj je prihajalo naravnost v srce. To ni bila težko razumljiva zapletena govorica, ki so jo uporabljali takratni učitelji postave in je ni bilo mogoče dobro razumeti, saj je bila to trda govorica, ki je odbijala ljudi. S to preprosto govorico je Jezus skušal razložiti skrivnosti Božjega kraljestva. To ni bila zapletena teologija.
Primer takšne govorice je današnji evangelij – znana prilika o sejalcu (prim. Mt 13,1-23). Sejalec je Jezus. Ob tej podobi opazimo, da se predstavi, ne kot nekdo, ki se vsiljuje, temveč kot nekdo, ki se ponudi, torej nas ne pritegne s tem, da bi nas osvojil, temveč nas sprašuje. S potrpežljivostjo in velikodušnostjo razširja svojo Besedo, ki pa ni kletka ali past, temveč seme, ki lahko obrodi sad. Na kakšen način obrodi sad? Če ga sprejmemo.

Zaradi tega se prilika tiče predvsem nas, saj govori bolj o terenu kot o sejalcu. Jezus udejanji, če tako rečemo, duhovni rentgenski posnetek našega srca, ki je teren, na katerega pade seme Besede. Naše srce kot teren je lahko dobro in tedaj Beseda obrodi sad in to velik, lahko pa je tudi trdo, neprepustljivo. To se zgodi, ko slišimo Besedo, a ta se od nas odbije, kakor od poti. Ne more vstopiti.

Med dobro zemljo in potjo, če vržemo seme na tlakovce, se ne bo nič zgodilo, sta še dva vmesna terena, ki jih v različni meri lahko imamo v sebi. Prvi  je tisti kamnit. Poskušajmo si ga predstavljati. To je teren, na katerem ‘ni veliko zemlje’ (prim. v. 5), zato seme požene, vendar ne uspe pognati globokih korenin. Takšno je površinsko srce, ki sprejme Gospoda, hoče moliti, ljubiti in pričevati, a ni vztrajno, se utrudi in nikoli ne ‘vzleti’. To je srce brez globine, kjer kamni lenobe prevladajo nad dobro zemljo, kjer je ljubezen nestanovitna in minljiva, kajti kdor sprejme Gospoda, kadar je zanj ugodno, ne obrodi sadov.

Je še zadnji teren, tisti s trnjem, poln grmovja, ki zaduši dobre rastline. Kaj predstavlja to grmovje? ‘Posvetno skrb in zapeljivost bogastva’ (v. 22), pravi Jezus in to očitno. Trnje so pregrehe, ki se bojujejo z Bogom, ki dušijo njegovo navzočnost: predvsem so to maliki posvetnega bogastva, živeti pohlepno, le zase, za imeti in biti na oblasti. Vsakdo lahko prepozna svoje majhno ali veliko trnje, pregrehe, ki prebivajo v njegovem srcu, tiste grme, bolj ali manj zakoreninjene, ki Bogu niso všeč in ki preprečujejo, da bi imeli čisto srce. Potrebno jih je izruvati, če ne Beseda ne bo obrodila sadov.

Jezus nas danes vabi, da pogledamo v svojo notranjost in se zahvalimo za našo dobro zemljo in da začnemo delati na terenih, ki še niso dobri. Vprašajmo se, če je naše srce odprto, da z vero sprejme seme Božje Besede. Vprašajmo se, če so v nas še vedno številni in veliki kamni lenobe. Razlikujmo in poimenujmo vsak grm pregreh. Najdimo pogum, da dobro očistimo teren, očistimo svoje srce, da nesemo Gospodu v spovedi in v molitvi svoje kamne in svoje trnje. Če bomo storili to, bo Jezus, dobri Sejalec z veseljem opravil dodatno delo, očistil naše srce, odstranil kamne in trnje, ki dušijo njegovo Besedo.

Božja Mati, naj nam pomaga očistiti srce in v njem ohraniti Gospodovo navzočnost.

Ervin Mozetič