Božje kraljestvo je med nami.‘ Je kakor majhno seme, ki je zasejano in raste samo, sčasoma. Bog je tisti, ki mu daje rast, vendar ne da bi zbujal pozornost. Božje kraljestvo ni religija spektakla: ko vedno iščemo nove stvari, razodetja, sporočila … Bog je govoril v Jezusu Kristusu: to je zadnja Božja Beseda. Drugo so kakor ognjemeti, ki te za trenutek ožarijo, a potem ne ostane nič: Ni rasti, ni luči, ni ničesar: le trenutek. Mnogokrat nas skuša ta religija spektakla, ko iščemo stvari, ki so tuje razodetju in krotkosti Božjega kraljestva, ki je sredi med nami in raste. To namreč ni upanje, ampak je želja, da bi imeli nekaj v roki. Naše zveličanje se daje v upanju – upanju, ki ga ima mož, ki seje pšenico, ali ženska, ki pripravlja kruh, ki zamesi kvas in moko. To je upanje, ki raste. Medtem ko je umetna razsvetljenost vsa le v enem trenutku, a potem izgine, kakor ognjemet, ki je spektakel, a ne more razsvetliti doma.

Kaj moramo delati, medtem ko čakamo, da pride polnost Božjega kraljestva? Moramo ‘negovati‘ in sicer s potrpežljivostjo, pri našem delu ali v trpljenju. Negovati, kakor človek neguje seme, ki ga je zasejal, kakor neguje rastlino, skrbi, da blizu nje ni plevela in da lahko raste. Negovati upanje. In tu je vprašanje, ki ga danes zastavljam vam: če je Božje kraljestvo med nami, če imamo vsi v svoji notranjosti to seme, če imamo tam Svetega Duha, kako ga negujem? Kako razločujem, kako znam dobro rastlino pšenice razločiti od plevela? Božje kraljestvo raste in mi moramo negovati: Rasti v upanju, negovati upanje. Kajti v upanju smo bili rešeni. Upanje je nit zgodovine odrešenja: upanje, da bomo dokončno srečali Gospoda.

Kaj pomeni živeti v upanju? Pomeni, da nam te moči Duha pomagajo rasti proti polnosti, ki nas čaka v slavi. A ker mora biti kvas vmešan, gorčično zrno pa vrženo, sicer bi notranja moč ostala znotraj, tako Božje kraljestvo raste od znotraj, z močjo Svetega Duha. Cerkev je vedno imela pogum, da je vzela in vrgla, vzela in zamesila. Tudi strah jo je bilo, da bi to storila. Da bi kraljestvo raslo, je potreben pogum: da vržemo zrno, da zamesimo kvas.

Res je sicer, da če se zrno vrže, se ga izgubi, in če zamesim kvas, si umažem roke. Vedno je neka izguba pri sejanju Božjega kraljestva. Gorje tistim, ki oznanjajo Božje kraljestvo z iluzijo, da si ne bodo umazali rok. Upanje je tisto, ki gre naprej, upanje ne razočara. Kajti upanje je tako majhno, upanje je tako majhno kot zrno in kot kvas. Upanje najponižnejša krepost, je služabnica. A kjer je upanje, tam je Sveti Duh, ki pelje naprej Božje kraljestvo. Zastavimo si nekaj vprašanj: : Imam upanje? Ali grem naprej, kakor lahko, in ne znam razločevati dobrega od zla, pšenice od plevela, luči, blage luči Svetega Duha od umetne razsvetljenosti? Vprašajmo se o našem upanju v to seme, ki raste v nas, in o tem, kako negujemo naše upanje.

Ervin Mozetič