Sobota, 18. julij: Naj ga ne razglašajo

Naj ga ne razglašajo –  Kaj lahko iz tega opisa sklepamo? Zdi se, da sta Jezusa sočutje in njegova zavzeta ljubezen do sočloveka zapeljala, da je pomagal ljudem, ki so njegovo ljubezen zlorabili. Takoj, ko jih je ozdravil, je Jezus to prepoznal.

Takih razočaranj v Jezusovem življenju ni bilo malo. Pogosto je naročal, naj ga ne razglašajo, pa tega niso upoštevali, vztrajno je razlagal svoj pogled na božje kraljestvo, pa ga niso razumeli, sprejemal je obrobne, pa tega tudi njegovi najbližji niso sprejeli, iz ljubezni do trpečih je kršil soboto, pa tudi v tem ni bil razumljen. Kako to da vztraja? Ali vztraja za vsako ceno? K čemu nas vabi?

Ko Jezus končuje svoje zemeljsko življenje, se vsa njegova drža zgosti v nekaj dni, v nekaj besed in dejanj. Iz teh lahko vidimo temeljna načela vztrajanja in poguma na poti do cilja:

Jezus ne išče trpljenja. Očeta prosi, naj gre trpljenje mimo, a vedno je njegovo vodilo ostati zvest Očetovi volji. To je vodilo njegovega oznanjevanja. Ne oznanja zaradi sebe, ne išče lastne koristi. Rad ima človeka, rad ima svojega Očeta in zato vztraja v resnici, naj stane, kolikor hoče. Njegova naloga je, da svetu oznani odrešenje. Njegova pot, je pot ljubezni in sočutja. Njegovo življenje se uresničuje v darovanju.

Jezus odpušča celo ubijalcem. Torej ni imel težav odpustiti tudi tistim, ki so zlorabili njegovo ljubezen. A pri odpuščanju Jezus nikakor ni naiven. Ko ga apostol Peter vpraša, kolikokrat naj odpusti, mu pravi, naj odpusti sedemdesetkrat sedemkrat. Jezus govori, da je za odpuščanje potrebno tudi sprejemanje odpuščanja na drugi strani. Kajti če te drugi ne sprejme, pravi na drugem mestu, če ne vzame zares opominov glede greha, naj ti bo kakor pogan in cestninar, kakor tujec. V tem smislu lahko razumemo Jezusove besede, kjer svari pred naivnostjo in pravi, ne mečite biserov svinjam.

Ko s križa izroča svojo mater v varstvo svojega učenca Janeza, pokaže, kako vztrajen je v sočutju in ljubezni do bližnjega. Svoje življenje da za svoje prijatelje. Njegove ljubezni ne ustavi nobena preizkušnja, nobeno razočaranje. Če parafraziramo Jezusovo držo, bi lahko rekli: Kaj pa naj počnem, če ne ljubim? Kdo naj bom, če ne ljubezen in odpuščanje samo? Kaj mi ostane, če se odpovem ljubezni!

Jezus je prišel, da ljubi, da odpušča in da izpolni očetovo voljo. Hkrati pa ni naiven, vztrajno svari in ne meče biserov pred svinje. Vztraja v ljubezni, a ljubezen na nek način tudi zahteva. Vendar se ljubezni ne odpove, četudi se okrog njega razbesni sovraštvo. Kaj naj vendar počne, če se odpove ljubezni? Čemu naj živi, če ljubezen nima smisla?! To naj bo vodilo tudi v naših odnosih in v našem življenju.

Ervin Mozetič