Ponedeljek, 20. julij: Jonovo znamenje

Objavljeno: 21. 07. 2020

|

Ponedeljek, 20. julij: Jonovo znamenje

Jezus v današnjem evangeliju govori o ‘hudobnem rodu’. Njegova beseda je zelo ostra, a z njo ne misli na ljudi, ki so mu sledili z veliko ljubezni. Misli na pismouke, ki so ga preizkušali in hoteli, da pade v past. Jezus pravi, da ta rod hoče imeti znamenje, dano pa mu bo samo ‘Jonovo znamenje’. A obstaja tudi ‘Jonov sindrom’. Gospod je prosil Jono, naj gre v Ninive, on pa je pobegnil v Španijo. Jonu so vse stvari bile zelo jasne: ‘nauk je takšen’, ‘delati se mora tako’, ‘grešniki naj se dogovorijo, ‘jaz grem’… Tiste, ki živijo po tem ‘Jonovem sindromu’, Jezus imenuje hinavci, ker ne želijo zveličanja ubogih, neukih in grešnih ljudi.

‘Jonov sindrom’ nima gorečnosti za spreobrnjenje ljudi. Išče ‘pobarvano’ svetost, lepo, dobro narejeno, ampak brez gorečnosti, da bi šli in oznanjali Gospoda. Gospod pa pred tem rodom, obolelim za ‘Jonovim sindromom’, obljubi ‘Jonovo znamenje’. Jona je bil v ribjem trebuhu tri noči in tri dni, kar kaže na Jezusa v grobu, na njegovo smrt in vstajenje. In to je znamenje, ki ga obljubi Jezus ter ga postavi nasproti hinavščini, nasproti tej drži verske popolnosti.

To razliko lepo nakazuje evangeljska prilika o farizeju in cestninarju, ki molita v templju. Farizej je zelo prepričan sam vase in gre pred oltar ter se zahvaljuje Bogu, da ni tak kot cestninar, ki pa Gospoda prosi samo usmiljenja ter prizna, da je grešnik. Znamenje, ki ga Jezus obljubi preko svoje smrti in vstajenja, je njegovo usmiljenje: ‘Usmiljenja hočem in ne žrtve’. ‘Jonovo znamenje’ nam daje zaupanje, da smo rešeni po Kristusovi krvi. Mnogo je kristjanov, ki mislijo, da bodo rešeni samo zaradi tistega, kar počnejo, zaradi svojih del. Dela so potrebna, a so le posledica, so odgovor na usmiljeno ljubezen, ki nas rešuje. Dela sama, brez usmiljene ljubezni, ničemur ne služijo. ‘Jonov sindrom’ namreč polaga svoje zaupanje samo v osebno pravičnost, v svoja dela.

Jezus torej v današnjem evangeliju govori o hudobnem rodu in za poganko, kraljico z Juga, ki jo skoraj imenuje za sodnico, pravi, da bo vstala in obsodila ljudi tega roda. In to zato, ker je bila nemirna ženska, ženska, ki je iskala Boga.

‘Jonov sindrom’ nas vodi v hinavščino, v tisto domišljavost, da smo čisti in popolni kristjani, ker opravljamo določena dela in izpolnjujemo zapovedi. To je velika bolezen. In potem je tu ‘Jonovo znamenje’: usmiljenje Boga v Jezusu Kristusu, umrlem in vstalem za nas, za naše zveličanje.

Jonovo znamenje nas kliče, da hodimo za Gospodom s ponižnostjo in krotkostjo. Gre za klic in tudi za odločitev. Zastavimo si vprašanje in se odločimo: Kaj hočem jaz? ‘Jonov sindrom’ ali ‘Jonovo znamenje’?«

Ervin Mozetič

Povej naprej.