Marija Magdalena preseneča s svojo ljubeznijo. Prva zazna, da je grob prazen, in tudi potem, ko to pove učencema ter onadva, ko se prepričata, odideta, še vedno vztraja pri grobu. Tako je Magdalena postala simbol ženske zvestobe. In ta zvestoba je nagrajena, saj skozi solze žalosti spozna svojega Gospoda, ko uvidi, da pred njo ni vrtnar, ampak njen ljubi učitelj. Njene solze obupa se spremenijo v solze radosti. Marija Magdalena nam razgrne žensko dušo, ki vidi dlje in globlje, saj je sposobna zaznati tisto, kar navadnim očem ni dano. Pove nam, da najgloblje resnice ni mogoče zaznati z razumom, pa naj bo naša misel še tako ostroumna. Da bi se nam resnica razkrila, je potrebno ljubeče srce.

Marija Magdalena ni bila razočarana žena, čeprav je bila spričo Jezusove smrti na križu nadvse žalostna. Gnala jo je ljubezen do Jezusa, da je v temi zgodnjega jutra šla do njegovega groba. Pod Jezusovim križem ni izgubila upanja. Doživela Jezusovo smrt na križu, vendar je verovala, da je Jezus močnejši od smrti. 

Apostoli so bili precej drugačni od Marije Magdalene. Razen apostola Janeza, so v Jezusovi uri trpljenja in smrti vsi pobegnili in se poskrili v varna zavetja. Izgubili so vero, ker so imeli o Jezusu zelo zgrešena pričakovanja.

Mnogi izgubijo vero zaradi zgrešenih pričakovanj. Načrti se niso izšli po njihovih predvidevanjih. Pozabili so ali pa spregledali, da ima pot vere samo en cilj: naše večno življenje v nebesih.

Marija Magdalena je torej obvestila prve pastirje Cerkve, kaj je videla. Iz tega dogodka je razvidno, da o Jezusovem vstajenju lahko govorijo samo tisti, ki v Cerkvi verujejo v to vstajenje. Kdor hoče govoriti o vstajenju brez Cerkve, ne bo nič povedal ali pa bo govoril samo prazne, večkrat celo lažne reči. Jezus ob vstajenju ni pustil nobenih sledov. Njegovo poveličano telo nima nič skupnega z grobom. Jezusovo od mrtvih vstalo telo pušča svoje sledi samo v človeškem srcu. In to zaznamo samo z vero, ki ne potrebuje nobenih dokazil o tem, kako je Jezus vstal od mrtvih.

Marija sreča Jezusa medtem ko joka pred njegovim grobom. Čuti bolečino dvojne izgube: žaluje zaradi izgube Njega, katerega mučenje do smrti je od blizu spremljala; joka pa tudi zato, ker je prepričana, da so njegov grob oskrunili, truplo pa ukradli.

Marija Magdalena je zavetnica vseh, ki so kadarkoli stali pri grobu in jokali. Pokaže nam, kako sredi vsakega žalovanja Kristus pride k nam in nas pokliče po imenu. Zato, dovoli mu, da po imenu pokliče tudi tebe. Danes, tukaj in sredi okoliščin v katerih se nahajaš in v vsem, kar se dogaja znotraj tebe.

Zaradi Magdaleninih solza lahko zaupamo, da Bog po imenu pozna in kliče vsakega človeka, ki umre. Bog ne ločuje med revnimi in bogatimi, med razvitimi in nerazvitimi, med muslimani, kristjani ali ateisti. Vsakega izmed nas po imenu kliče in vabi, da bi z njim delili njegovo življenje. V moči Svetega Duha to tudi zmoremo. Bog ne pozna le našega imena, ampak tudi naše srce, zgodovino in osebnost.

Velika noč nas oborožene s spoznanjem Kristusove podarjajoče se ljubezni pošilja, da jo živimo med brati in sestrami na tem svetu. Ni človeka v SP, ki ga srečanje z Vstalim Kristusom ne bi spremenilo. Enako velja zate in zame. Velika noč nekaj pomeni za svet le, če jo mi vsak dan znova živimo: ko je lepo in ko je težko, ko vse lepo teče in ko je trpljenje.

Kako lahko to storimo?

Jezus Mariji Magdaleni pove, da Bog ni izključujoč. Naš Bog je ljubeči Oče. Velika noč nam pokaže, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi bil vreden naše skrbi. Jezus ni bil obujen iz smrti samo za nas, ampak za vse ljudi. On kliče po imenu vsakogar in vsakomur daje svojo vero, upanje in ljubezen. Naj se skupaj s Kristusom vsi ti darovi v nas spremenijo v vesel velikonočni praznik, ki naj traja in traja skozi vso velikonočno osmino in skozi vse naše življenje!

Ervin Mozetič