Torek, 21. julij: Kdo je moja mati in moji bratje

V evangeliju najdemo besede, za katere se zdi, da postavljajo družinske vezi in hojo za Jezusom v medsebojno nasprotje: ‘Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.’ Jezus seveda noče odpraviti četrte zapovedi, ki je prva med tistimi, ki se nanašajo na odnos do oseb. Prav tako ne smemo misliti, da nam Gospod, potem ko je naredil čudež za mladoporočenca v Kani, potem ko je posvetil zakonsko vez med moškim in žensko, potem ko je hčere in sinove postavil nazaj v družinsko življenje, pravi, naj bomo neobčutljivi za te vezi. Razlaga je drugačna. Ko Jezus potrdi primat vere v Boga, s tem ne najde pomembnejše primere od družinskih čustev. Te iste družinske vezi se znotraj izkušnje vere in Božje ljubezni preoblikujejo in napolnijo z večjim smislom. Zmožne so iti onkraj sebe, da bi ustvarile še bolj prostrano očetovstvo in materinstvo ter sprejele kot brate in sestre tiste, ki so na obrobju vseh vezi. Ko so Jezusu rekli, da so zunaj njegova mati in njegovi bratje, jim je odgovoril: ‘Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.’

Zato kar razmišljajmo kratko o družini. Modrost čustev, ki se ne kupijo in se ne prodajajo, je najboljša dota družine. Ravno v družini se naučimo rasti v modrosti čustev. Tu se naučimo njihove gramatike, sicer se je je težko naučiti. In to je ravno tisti jezik, po katerem se Bog daje vsem razumeti.

Povabilo, naj družinske odnose postavimo v okvir pokorščine veri in zavezi z Gospodom, jih ne omrtviči. Ravno nasprotno, zaščiti jih, jih iztrga egoizmu, zavaruje pred propadanjem, postavlja jih na varno za življenje, ki ne umre. Ko se družinska čustva pustijo spreobrniti pričevanju evangelija, postanejo zmožna nepredstavljivih stvari, da se lahko z roko dotaknemo Božjih del, ki jih Bog uresničuje v zgodovini. Kjer obstajajo družinska čustva, tam pride tudi do dejanj ljubezni, ki nam govorijo močneje od besed!

Dejansko je danes zaveza družine z Bogom poklicana zoperstaviti se opustošenju modernih mest. Naša mesta so postala opustošena zaradi pomanjkanja ljubezni, pomanjkanja smeha. Veliko je zabave, veliko zapravljanja časa, a kar manjka, je ljubezen. In to je lastno družini. Nasmeh v družini lahko premaga to opustošenje v naših mestih. To je zmaga družinske ljubezni. Noben ekonomski in politični inženiring ni zmožen nadomestiti družinskega prispevka. Načrtovanje babilonskega stolpa gradi nebotičnike brez življenja, Duh Boga pa povzroči, da puščave zasvetijo. Izstopiti moramo iz stolpov in elitnih blindiranih sob ter ponovno začeti obiskovati ‘nove hiše in odprte prostore’ množic, biti odprti za družinsko ljubezen.

Nadaljujmo hojo po tej poti in ne izgubimo upanja. Kjer je v družini ljubezen, je ta družina s svojim pričevanjem ljubezni zmožna ogreti srce celotnega mesta.

Molimo drug za drugega, da bomo postali zmožni prepoznati in podpirati obiske Boga. Duh bo prinesel radosten nered v krščanske družine in človeško mesto bo izšlo iz depresivnosti.

Ervin Mozetič