Petek, 31. julij: Jezusa ne sprejmejo v Nazaretu

Jezusu se vrne v Nazaret in gre v sinagogo. Ljudje ga najprej gledajo, se čudijo, so zadovoljni. A nikoli ne manjka kakšen klepetavec, ki začne govoriti: ‘Ampak to je vendar tesarjev sin. Kaj nas uči? Na kateri univerzi je študiral?’ ‘Ja, Jožefov sin je.’ In tako se začnejo križati mnenja, drža ljudi se spremeni in hočejo ga ubiti. Od občudovanja in očaranosti k namenu, da se ga ubije. Hoteli so spektakel. ‘Naj naredi čudeže in verjeli bomo.’ Jezus pa razloži: ‘Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju.’ Mi se namreč upiramo, da bi nas lahko opomnil nekdo izmed nas. Priti mora nekdo s spektaklom, da nas popravi. Verovanje pa ni nek spektakel. Vera ni spektakel. Je Božja beseda, je Sveti Duh, ki deluje v srcih.

Današnji evangeljski odlomek nam torej predstavlja Jezusa, ki je grajal prebivalce Nazareta, ker niso imeli vere. Sprva so ga poslušali z občudovanjem, nato pa so izbruhnili v jezi in ogorčenju.

Ta je tesarjev sin, dobro ga poznamo. Kaj nam hoče Gospod s tem povedati?

Da Bog deluje v ponižnosti, v tišini, v majhnih stvareh. In to vse od stvarjenja dalje. Takrat Gospod ni vzel v roke čarobne palice, ampak je človeka ustvaril ‘iz blata‘.
Ta njegov slog vidimo skozi celotno zgodovino odrešenja. Ko je želel osvoboditi svoje ljudstvo, ga je osvobodil preko vere in zaupanja nekega moža, Mojzesa. Ko je želel, da mogočno mesto Jeriha pade, je to storil preko neke prostitutke. Tudi za spreobrnjenje Samarijanov si je pomagal z delovanjem neke druge grešnice. Ko je Davida poslal, da bi se boril proti Goljatu, se je to zdela norost: David je bil majhen, imel je le pračo in kamne, pred njim pa je bil velikan, ki je imel meč. Ko je trem modrim dejal, da se je rodil Kralj, velik Kralj, so ti našli otroka v jaslih. Preproste stvari, ponižnost Boga, to je Božji slog, nikoli spektakel.

V eni od treh Jezusovih skušnjav v puščavi mu je hudič dejal, naj se vrže z vrha templja, da bi ljudje, ki bi videli čudež, tako lahko verovali vanj. Tudi to bi bil spektakel. A Gospod se razodeva v preprostosti in ponižnosti. Zato lahko premislimo, kako nam je Bog pomagal v našem življenju, kako nam je pomagal iti naprej. Ugotovili bomo, da je to vedno storil s preprostimi stvarmi.

Tako deluje Gospod: stvari naredi preprosto. Tiho ti govori na srce. Božji slog sta ponižnost in preprostost. Tudi v liturgičnem obhajanju in zakramentih je lepo, če se razodeva njegova ponižnost in ne posvetni spektakel. Pomislimo torej, kolikokrat v življenju nas je Gospod že obiskal s svojo milostjo in vedno v tem ponižnem slogu – slogu, kakršnega zahteva tudi od nas: ponižnost.

Cerkev nas tudi vabi, naj spremenimo način premišljevanja, slog mišljenja. Lahko deklamiramo celotno veroizpoved in tudi vse cerkvene dogme, a če se ne naredi s krščanskim duhom, to ničemur ne služi. Spreobrnitev misli. Ni običajno, da razmišljamo na ta način. Tudi način razmišljanja, način verovanja je treba spreobrniti. Lahko zastavimo vprašanje: S kakšnim duhom razmišljam? Z Gospodovim duhom ali s svojim duhom? Z duhom skupnosti, kateri pripadam, ali z duhom skupinice ali družbenega razreda, ki mu pripadam? Ali z duhom politične stranke, ki ji pripadam? S kakšnim duhom mislim? Prizadevajmo si razmišljati z Božjim duhom in prosimo za milost razločevanja, kdaj razmišljam s posvetnim duhom in kdaj razmišljam z Božjim duhom. Prosimo za milost spreobrnitve misli.

Ervin Mozetič