Sobota, 1. avgust: Herodiada zahteva glavo Janeza Krstnika

Zadnjega preroka Stare zaveze slavi Cerkev dvakrat. Posebej se spominja njegove mučeniške smrti. Pri Janezu preseneča njegova možatost, premočrtnost, predanost poslanstvu. Neustrašeno je šel svojo pot, ne glede na javno mnenje, na sodbe politikov, pa tudi na hvalo ljudi. Jasno je vedel za svojo nalogo in jo izpolnil. Prav ta neuklonljivost ga je pripeljala v ječo. V njej je prebil skoraj leto dni. Herod Antipa, sin tistega Heroda, ki je pomoril betlehemske dečke, se ga je bal in ga obenem preziral. Ko je v svojem letnem dvorcu praznoval svoj rojstni dan, je povabil odličnike na gostijo. Ni jih motilo, da je živel z ženo svojega polbrata Herodiado. Za slavnost je porabil celo njeno hčerko Salomo, ki je s svojim plesom in dekliškimi čari osvojila vse goste. Bila je pozornost večera. Herodiada ni prebolela Janezovega očitka. Da bi za vedno umolknil, si je prav ta večer zamislila načrt. Morda malo vinjeni pa od Salome očarani Herod ji je brezglavo obljubil, kar koli bo prosila – »do polovice kraljestva«. Vskočila je Herodiada, izrabila dekletce – in na pladnju so prinesli odsekano glavo Janeza Krstnika. Nekateri ljudje tako vzbujajo vest, da jim je treba odsekati glavo, preden utihnejo. Ni bil Janez Krstnik ne prvi ne zadnji. »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke …« Jezusov glas. Tudi danes zveni in bo najbrž zvenel do konca časov.

Herodiada je hrepenela  na napačen način po užitku in slavi. Zato je hčerki svetovala, naj od Heroda, ki ji je na zabavi obljubil do polovice svojega kraljestva, da prinesti Janezovo glavo.

Ljudje vedno hrepenimo po nečem večjem, novem, popolnem, boljšem itd. Večje, ko so možnosti, kot vidimo pri kraljih, večje so lahko norosti. Hrepenenje po moči in oblasti, po užitku in brezmejni svobodi nas lahko pripelje vse do morije. Bog pozna naša hrepenenja, naše želje. Ve, da so neustavljive, zato prihaja med nas, da bi nas nagovoril, kako naj z njimi živimo. Ne želi, da se hrepenenjem odpovemo, to je smrt! Svari nas tudi, da bi jih skušali potešiti po bližnjici: z močjo, nasiljem, kot kralji. Kako pa naj nanje odgovorimo?

Da bi le imeli mož, prerokov – Janezovega kova!

… možatost, premočrtnost, predanost poslanstvu. Neustrašeno je šel svojo pot, ne glede na javno mnenje, na sodbe politikov, pa tudi na hvalo ljudi. Jasno je vedel za svojo nalogo in jo izpolnil. Prav ta neuklonljivost ga je pripeljala v ječo… Nekateri ljudje tako vzbujajo vest, da jim je treba odsekati glavo, preden utihnejo… Da bi le imeli mož, prerokov – Janezovega kova!

Res! Kako zelo jih potrebujemo! Bog nam jih daj – po priprošnji Janeza Krstnika, po priprošnji Lojzeta Grozdeta, pa škofa Janeza Frančiška Gnidovca, škofa Antona Vovka, g. Antona Strleta in drugih prerokov njihovega kova!

Ervin Mozetič