Jezusovo spremenjenje je predvsem spodbuda apostolom, da bi tudi sami zdržali v njihovem bivanju v puščavi in neprestani odpovedi. Jezus je slišal apostole tarnati: Kaj nam boš dal, ko hodimo za teboj? Slišal jih je, kako so se spraševali: Kdo je prvi, kdo bo sedel na Njegovi desni, v njegovem kraljestvu? Poznal je njihov odpor do trpljenja. Slišal je Petrov protest, glede trpljenja: Ne, Jezus, ti ne smeš trpeti!

Zato, da bi lahko učenci vztrajali v hoji za njim, v odpovedovanju in postu, se je pred njimi spremenil. Zanimiva je njihova reakcija: Polotila se jih je groza oz. v današnjem prevodu zelo so se prestrašili in v tem strahu je Peter zmedeno predlagal, da bi naredil tri šotore, da bi lahko ostali skupaj. Strah in želja po biti skupaj, se na nek način izključujeta. Ko so Jezusa prijeli, so se učenci razbežali. Zaprli so se v dvorano in tam molili. Niso pa tiščali za njim, razen radovednega Petra. No, ta ga potem v strahu spet zataji, češ, da ga ne pozna.

Kaj je pomenila ta groza ob spremenjenju? Predstavljam si, da so se ob čudoviti Jezusovi lepoti zgrozili nad svojo umazanijo. Njihovo življenje ni tako neskončno čisto. Daleč od tega! Njihovi ideali so bolj ‘uporabni’, praktični, oprijemljivi, no bolj iskreno povedano, so pogosto zelo sebični in koristolovski. Jezusova lepota pa je tako vzvišena, da se zgrozijo nad seboj. Ni jim do tega, da bi zbežali! Ta lepota, ob kateri se sicer zgrozijo nad seboj, jih tako privlači, da bi bili kar tam. To je bil tudi Jezusov namen. Pritegniti je želel učence, da bi se ga oklenili. Ob njem bodo varni, ob njem se bodo lahko tudi sami spreminjali v tisto čudovito nebeško lepoto.

Jezus pozna tudi našo grozo in naše želje. Tudi nas jezi, kot apostole: Zakaj nam Bog ne da lažje poti v življenju!? Zakaj vse odpovedi? Zakaj moramo biti čudni, če gremo za njim? Kaj imamo do tega, da se ves čas prizadevamo za neko poštenje? Vse skupaj je neprestan napor, ali se res izplača? Po eni strani nas jezi, po drugi pa čutimo neko neznansko privlačnost. Če se postavimo pred Jezusa, bi od groze nad svojo podobo najraje zbežali, hkrati pa vemo, da je to to, da moramo vztrajati.

V sebi čutimo lepoto, ki nam jo ponuja hoja za Jezusom. Jezus nam, da bi zmogli vztrajati, tudi danes ponuja svojo spremenjeno podobo. V njegovi lepoti bomo lahko vztrajali. Jezusovo spremenjenje nas želi popeljati v veselje darovanjske ljubezni. Vabi nas, da ne živim zase, ampak postanemo dar za drugega.

Tako kot apostoli, si tudi mi želimo takojšnjih rezultatov. Jezus je sejal, a žetev še vedno ni končana. Kako vztrajen in potrpežljiv je bil. Njegov zgled nas vabi, da se podamo na pot vojaške vztrajnosti in potrpežljivosti.

Jezusovo čudovito spremenjenje oz. uresničenje nas vabi, da skupaj s Petrom ob njem postavimo šotor in se spreminjamo v njegovo lepoto.

Na koncu čudovite izkušnje spremenjenja so se učenci spustili z gore s spremenjenimi očmi in srcem od srečanja z Gospodom. Tudi mi lahko opravimo to pot. Vedno bolj živo odkritje Jezusa ni samo sebi namen, temveč nas vodi, ‘da se spustimo z gore’, napolnjeni z močjo božjega Duha, da se odločimo za nove korake pristnega spreobrnjenja in za stalno pričevanje dejavne ljubezni, kot postave vsakdanjega življenja. Spremenjeni zaradi Kristusove navzočnosti ter gorečnosti njegove besede, bomo konkretno znamenje poživljajoče Božje ljubezni do vseh naših bratov in sester, še posebej do tistih, ki trpijo, do tistih, ki so osamljeni in zapuščeni, do bolnikov, do številnih, ki so po različnih delih sveta ponižani zaradi krivice, oblastnosti in nasilja.

Ervin Mozetič