Sreda, 5. avgust: Vera kanaanske žene

V evangeljskem odlomku  pogumna žena, poganka, Jezusa prosi, da bi njeno hčerko osvobodil hudega duha. To je obupana mati, ki bi za zdravje svojega otroka storila vse. Jezus ji je v trdem jeziku razložil, da je najprej prišel zaradi ovc iz hiše Izraela: ‘Daj, da se nasitijo najprej otroci; zakaj, ne gre, da bi kruh vzeli otrokom in ga vrgli psom.’ Žena, ki nedvomno ni hodila na univerzo, je vedela, kako mora odgovoriti. Ni odgovorila s svojo inteligenco, ampak kot mati, s svojo ljubeznijo: ‘A tudi psički pod mizo jedó od drobtinic otrók.’ Te žene ni bilo sram in zaradi njene vere je Jezus zanjo storil čudež. Izpostavila se je tveganju, da bi se osramotila, toda je vztrajala. Iz poganstva in češčenja malikov  je tako prišla do zdravja za svojo hčerko in zaradi nje je našla živega Boga.

To je pot osebe dobre volje, ki išče Boga in ga najde. Gospod jo blagoslovi. Koliko ljudi hodi po tej poti in Gospod jih čaka! Naprej po poti pa jih vodi sam Sveti Duh. V Cerkvi so vsak dan prisotni ljudje, ki tiho hodijo po tej poti, da bi našli Gospoda. In to zato, ker se pustijo voditi Svetemu Duhu.

Obstaja pa tudi pot v drugo smer. To je pot kralja Salomona. Bil je najmodrejši človek na zemlji, od Gospoda je prejel veliko blagoslovov, imel je vesoljno slavo, vso oblast, veroval je v Boga. Imel pa je tudi ‘rad’ ženske. In njegove poganske priležnice so njegovo srce odklonile od prave smeri, da je začel častiti tuje bogove. Tako je v Izrael vnesel malike. Žene so Salomonovo srce oslabile postopoma, počasi. Nazadnje to srce ni bilo več neokrnjeno z Gospodom, tako kot je bilo srce njegovega očeta Davida. Njegovo srce je oslabelo, oslabelo je tako, da je izgubil vero! Najmodrejši človek na svetu se je pustil voditi indiskretni ljubezni, brez obzirnosti. Pustil se je voditi svojim strastem.

Lahko bi ugovarjali, da Salomon ni izgubil vere, saj je verjel v Boga in je bil zmožen recitirati Sveto pismo. To je res, a ‘imeti vero’ ne pomeni, biti zmožni recitirati veroizpoved. Salomon je bil grešnik kot njegov oče David. A šel je še dlje in se iz grešnika sprevrgel v pokvarjenca. Njegovo srce je bilo pokvarjeno zaradi češčenja malikov. Davidu je Gospod odpustil vse njegove grehe, ker je bil ponižen in je prosil za odpuščanje. Salomona, ki je bil zelo moder, pa so nasprotno nečimrnost in strasti pripeljale do pokvarjenosti. Vero se izgubi v srcu: Zlohotno seme njegovih strasti je zraslo v Salomonovem srcu in ga je pripeljalo do češčenja malikov.

Besedo, ki je zasajena, je potrebno sprejeti s krotkostjo. Le tako lahko pripelje do zveličanja. Pojdimo po poti tiste kanaanske žene, tiste poganske žene, sprejmimo Božjo besedo, ki je bila zasajena v nas in ki nas bo pripeljala do zveličanja. Naj nas učinkovita Božja beseda varuje na tej poti in naj ne dopusti, da bi končali v pokvarjenosti in bi nas ta pripeljala do češčenja malikov.

Jezus je zelo hvalil vero kanaanske žene.  Ta vera od nas zahteva dve drži: izpovedovati in izročiti se. Vera pomeni, izpovedovati Boga; in to Boga, ki se nam je razodel od časov naših očetov do zdaj, Boga zgodovine. To je tisto, kar vsak dan izpovedujemo v veroizpovedi. Eno je izreči veroizpoved iz srca in drugo izreči jo kot ‘papige’. Verujem v to, kar govorim? Ali je izpoved vere resnična ali pa jo ponavljam bolj na pamet, ker jo moram? Verujem na pol? Vero je treba izpovedovati v celoti in ne samo en del. Treba jo je tudi varovati v celoti, kot je po izročilu prišla do nas.

In kako lahko vem, da dobro izpovedujem vero? Obstaja znamenje: kdor dobro izpoveduje vero, je zmožen častiti Boga. Vemo, kako Boga prositi, se mu zahvaljevati, a častiti Boga je nekaj več. Samo kdor ima trdno vero, je zmožen čaščenja. Upam si trditi, da termometer življenja Cerkve glede tega kaže bolj malo. Malo je zmožnosti čaščenja. In to zato, ker pri izpovedovanju vere nismo prepričani ali pa smo prepričani le na pol.

Prva pomembna drža je torej izpovedovati vero in jo varovati. Druga pa: izročiti se. Človek, ki ima vero, se izroči Bogu. Pavel je v nekem temnem trenutku svojega življenja rekel: ‘Vem, komu sem izročen.’ Bogu. Gospodu Jezusu. Ta izročenost nas vodi k upanju. Tako kot nas izpoved vere vodi v čaščenje in slavljenje Boga, nas izročenost Bogu vodi v držo upanja.  Obstajajo mnogi kristjani, ki nimajo trdnega upanja, ki imajo slabotno upanje. In to zato, ker nimajo poguma in ne moči, da bi se izročili Gospodu. A če mi kristjani verujemo, izpovedujemo vero in jo varujemo, se izročamo Bogu, bomo kristjani zmagovalci. ‘In to je zmaga, ki je premagala svet: naša vera!’

Ervin Mozetič