‘Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.’ Poskusimo pomisliti na majhno zrno, ki pade v zemljo. Če ostane zaprto vase, se ne bo nič zgodilo. Če pa se prelomi in se odpre, bo dalo življenje klici, poganjku in zatem rastlini, ki bo obrodila sad.
Jezus je prinesel na svet novo upanje in prinesel ga je v obliki semena. Postal je majhen kakor pšenično seme. Zapustil je svojo nebeško slavo, da bi prišel med nas – ‘padel je v zemljo’. A to še ni bilo dovolj. Da bi obrodil sad, je Jezus živel ljubezen do konca, ko se je pustil razlomiti smrti kakor seme, ki se pusti razlomiti v zemlji. Ravno tam, na skrajni točki ponižanja, ki je tudi najvišja točka ljubezni, je vzklilo upanje. In to upanje je vzklilo ravno zaradi sile ljubezni, kajti ljubezen vse upa in vse prenaša. Ljubezen, ki je življenje Boga, je prenovila vse, kar je dosegla. Jezus je na veliko noč naš greh – s tem, da ga je vzel nase – spremenil v odpuščanje, našo smrt v vstajenje, naš strah v zaupanje. To je tudi razlog, zakaj je na križu rojeno naše upanje in zakaj se vedno na novo rojeva; zakaj se z Jezusom vsaka tema lahko spremeni v luč, vsak poraz v zmago, vsako razočaranje v upanje – in to prav vsako, upanje vse premaga, ker se rodi iz ljubezni Jezusa, ki je postal seme v zemlji in je umrl, da bi dal življenje, polno ljubezni in upanja.

Ko se odločimo za Jezusovo upanje, počasi odkrijemo, da je zmagovalni način življenja način semena, način ponižne ljubezni. Ni druge poti za zmago nad zlom in za upanje na svetu. Morda bi kdo rekel, da je to logika poraza, kajti kdor ljubi, izgubi moč, kdor daje, se nečesa razlasti. V resnici pa je logika semena, ki umre, logika ponižne ljubezni, je pot Boga in samo ta da sad. To vidimo tudi v nas samih: imeti nekaj nas vedno žene, da hočemo nekaj drugega, pridobil sem si eno stvar in takoj želim imeti še drugo, večjo, in tako naprej – nikoli nisem zadovoljen. To je zelo slaba želja: več ko imaš, več bi rad imel. Kdor je požrešen, ni nikoli sit. Jezus o tem govori na zelo jasen način: ‘Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil.’ Kar pomeni, kdor ima rad svoje in živi za svoje interese, se sam napihuje, izgubi. Kdor pa, nasprotno, sprejema, je razpoložljiv in služi, živi na način Boga, ta je zmagovalec, reši sebe in druge, postane seme upanja za svet. Lepo je pomagati drugim in jim služiti. Morda se včasih utrudimo, a ko služimo se nam srce napolni z veseljem in upanjem. To pomenita ljubezen in upanje skupaj: služiti in dajati.

Ta resnična ljubezen gre preko križa, žrtvovanja, kakor pri Jezusu: Križ je obvezna pot, vendar pa ni cilj. Cilj je slava, kakor nam to kaže velika noč. Ljubezen daje življenje in celo dá smisel bolečini. Ljubezen je motor, ki poganja naše upanje. Ljubim? Sem se naučil ljubiti? Se vsak dan učim še bolj ljubiti? Ljubezen je namreč motor, ki poganja naše upanje!

Pustimo se oviti skrivnosti Jezusa, ki je kakor pšenično seme umrl, da bi nam dal življenje. On je seme našega upanja. Glejmo križanega, ki je vrelec upanja. In počasi bomo razumeli, da upati z Jezusom pomeni učiti se že sedaj  videti rastlino v semenu, veliko noč v križu, življenje v smrti. Povabim vas, da se postavite pred Jezusa na križu in izgovorite: ‘S tabo ni nič izgubljenega. S tabo lahko vedno upam. Ti si moje upanje.’

Ervin Mozetič