Torek, 11. avgust: Bodite kakor otroci

Naj danes začnem z dogodkom, ki se mi je zgodil na letošnjo veliko soboto.
Takole je bilo: v popoldnevu Velike sobote so bili v naši župniji štirje blagoslovi jedil.   Pri blagoslovu sem razlagal odraslim in otrokom, kaj pomenijo posamezna jedila in kaj vse je Jezus storil za nas in usmeril sem otroke pa tudi odrasle k božjemu grobu, kjer je bil nov kip  Jezusa, ki leži v grobu in čaka vstajenja.  Bil sem pozoren na dva fanta, ki še ne hodita v šolo in nista s starši hotela proč od božjega groba. Tedaj se eden od njiju opogumi in me vpraša: “Župnik, a lahko objamem Jezusa v božjem grobu?” “Lahko, seveda lahko”, sem odgovoril. Hvaležno sta se nasmejala. Zvedavost mi ni dala miru, zato sem ju na skrivaj opazoval. Zanimalo me je, kaj bosta storila. Previdno sta stopila h kipu mrtvega Jezusa, ki je bil položen v Božji grob, pokleknila, nato pa sta, vsak posebej, naslonila svojo glavo na Jezusova prsa in ga objela. Opazoval sem ta prizor. Ti trenutki so bili meni osebno vrhunec letošnjega praznovanja največjih skrivnosti naše vere.

Otroci so Jezusovi ljubljenci, saj jih je naš Odrešenik postavil za zgled: “če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža in postane kot ta otrok, tisti je v nebeškem kraljestvu največji”
Postati kakor otrok, pomeni gledati s srcem. Morda smo se v teh viharnih časih preveč navadili gledati s preračunljivostjo, kar pomeni gledati skozi oči uspešnosti, učinkovitosti, številčnosti: je super, je uspešno, je veliko! Jezus našo logiko postavlja na glavo.

Toda kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«? Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.

Med Božjim kraljestvom in otrokom obstaja neka povezava.

Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

Zakaj je bil Jezus tako pozoren do otrok? Jezus se je poistovetil z otrokom, ki ga je vzel v svoje naročje. Potrdil je, da ga »eden takih otrok« najbolje predstavlja in da je sprejetje takega otroka enakovredno sprejetju njega, Kristusa.

Zato ni presenetljivo, da se Jezus prepozna v otroku, ki ga je šel iskat, saj so otroci pogosto popolnoma predani v milost tistih, ki imajo moč nad njimi.

Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

Če je Jezus postavil otroka med svoje učence, je to storil tudi zato, da bi oni sami postali majhni in se pomirili s tem.

Jezus je učil: “Bodite kakor otroci.” Ljudem je hotel povedati, kako pomembni so otroci za človeško družbo. Kako nepokvarjeni in čisti so ter koliko se lahko naučimo od njih. Zaščititi otroke, se jih veseliti, jih spodbujati, pa tudi prav vzgajati. Otroci so nujni za zdrav razvoj naše družbe. Če bi bil notranji svet odraslih vsaj včasih malo bolj podoben svetu otrok, ki se čudijo in veselijo vsega, bi bilo tudi odraslim mnogo lepše.

Ervin Mozetič