Jezus v evangeliju je iskalec vere in to bolj vnet, kot je bil v zgodovini kateri koli iskalec zlata. V času svojega življenja je hodil iz kraja v kraj z neke vrste skritim termometrom in meril vero tistih, ki so se mu približali.

Koliko stvari nas uči ta preprosta evangeljska pripoved! Eden najglobljih vzrokov trpljenja za vernega človeka so neuslišane molitve. Več tednov, mesecev, morda celo let smo molili za neko določeno stvar. Toda nič. Bog se je zdel gluh. Kanaanska žena je tu kot vzornica in učiteljica vztrajne molitve.

Ona Jezusa ni pustila pri miru. Če bi kdo naključno opazoval Jezusovo obnašanje in njegove besede do te zapuščene žene, bi ne mogel spregledati njegove neobčutljivosti in trdosrčnosti. Toda zdaj vemo, kaj je bilo v Jezusovem srcu, kaj ga je vodilo v tem ravnanju. On je z bolečino v srcu odrekal pomoč, trepetal je v tveganju, da bi se žena utrudila in odstopila. Jezus je upal, zato ob koncu pokaže tako veliko veselje. Je kot da bi zmagala oba.

Bog torej posluša, tudi ko … ne sliši. Njegova gluhota je že prihajanje na pomoč. Ko zamuja z uslišanjem, Bog stori, da naše hrepenenje narašča, da tisto, za kar molimo, postane pomembnejše; da od materialnih stvari preidemo k duhovnim, od časnih k večnim, od majhnih k velikim. Na ta način nam lahko on da veliko več, kot smo ga v začetku prosili.

Pogosto se moramo spomniti kanaanske žene. Malo evangeljskih strani se tako neposredno dotika našega krščanskega življenja. Verovala je.

V današnjem evangeliju je neverjetno zgoščen oris žive vere. Najprej je očitno, da kánaanska žena razume vero kot dar, ki ni privilegij, ampak jo žene v ljubezen do bližnjega. Potem lahko vidimo, da se njena vera izraža v neustavljivem hrepenenju po dobrem. Nobena ovira ne more premagati tega hrepenenja. Vera žene odraža neskončno zaupanje v Božjo ljubezen. Ona ve, da Bog ne vara. Bog ljubi, zato noče obupati na poti, ko prosi za svojo hčer.

Žalostna plat te zgodbe so apostoli. Tisti, ki so Gospodu najbližji, so ob njem v danem trenutku popolnoma iz lastne koristi. Namesto, da bi ženo spodbujali, naj vztraja, da je njihov učitelj resnično dober in ji bo zagotovo pomagal, vidijo le lastno korist in poskrbijo le zase.

Tragično  podoba naše vere prinaša Jezusova kruta drža, ki preskuša ženino zaupanje. Kot bi hotel reči: Če resnično ljubi, če resnično veruje, bo sposobna prenesti ponižanje. Da, to je Božja ljubezen, ki izziva našo ljubezen, ki izziva našo vero in nas vabi na križ.

Ni težko ugotoviti, kje smo šibki, v kaj zapadamo, kje na poti bi že odnehali. Lahko še pomislimo, kaj nam more pomagati, da bi bila naša vera tako globoka in trdna. Stari vsem znani stebri naše vere so molitev, odpoved in dobra dela. Če hočemo, da bo naša vera resnično živa, mora biti v službi sočloveku. Torej na pot dobrih del, k zavzetemu delu za bližnjega! Za to ne potrebujemo oditi od doma. Moj bližnji je že doma. Živim zanj, ga resnično ljubim?

Vztrajnost pri premagovanju vseh vrst ovir bomo pridobili z odpovedjo. Vsa duhovnost se je skozi stoletja hranila s postom in pokoro. Brez posta tudi danes ne bo šlo. Pa ne posta v smislu zmernega prehranjevanja, to je naša dolžnost. Post naj bo v tistem, kar nam pripada, kar je dobro za nas, pa se temu odpovemo, da bomo lačni, da bo breme krepilo našega duha, ne pa vzdrževalo minimalno človeško dostojanstvo.

Zavest ob neskončni Božji ljubezni, ki se tako rada skriva, bo živa le, če jo bo hranila goreča in vztrajna molitev. Ne molitev iz navade. Ta je osnova, da naša vera sploh preživi. Za živo vero potrebujemo gorečo osebno molitev. Moramo se srečati z Gospodom iz oči v oči, da bomo tudi v preizkušnjah zmogli zaupati, da Bog ni pozabil na nas.

Vera kánaanske žene nam govori tako o podobi žive vere kot o njenem izvoru. Živa vera je torej pristna, če je v službi človeka, če je vztrajna in če odraža trdno prepričanje, da je Bog ljubezen. Takšna vera se hrani iz molitve, odpovedi in dobrih del. Bog te potrebuje, naredi vse, da bo tudi tvoja vera takšna!

Ervin Mozetič