Četrtek, 13. avgust: Kolikokrat naj odpustim

Evangeljski odlomek nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

Sveti Peter je vprašal Jezusa: ‘Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?’  Petru se je zdelo dovolj in do skrajnosti že sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: ‘Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat’, oziroma vedno. Torej moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

Odpustiti moraš vedno! Na spravo moramo biti pripravljeni vedno. Jezus to utemelji tako, da Petru pojasni, da nam je že toliko odpuščeno, da ni razloga, da bi se pri odpuščanju bližnjemu ustavili. Ker nam Bog odpušča, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim. Zavest božjega odpuščanja postane temelj odpuščanja bližnjemu.

Peter je najbrž razumel, kaj pa mi? Kje smo ostali z razmišljanjem o odpuščanju? Če pogledam v naše skupnosti, družine in Cerkvena občestva, se zdi, da še nismo stopili v dialog z Gospodom. Odpuščanje je še vedno neznanka. Prav s slednjim sem se te dni srečeval. Videti je, da smo se tako potopili v logiko tega sveta, da večina ne more verjeti v odpuščanje. Tako vidim najpogostejši dve drži. Prva, da rečemo: To je bilo prehudo, temu ne bom nikoli odpustil. In drugo: Ker sem vernik, moram odpustiti in celo pozabiti. Tako se skušamo prepričati, da smo odpustili. Evangeljsko ni ne eno ne drugo. V glavi imamo namreč, da odpustiti pomeni opravičiti dejanje drugega, ne da bi se ta opravičil. Jezus jasno pove, da je odpuščanje mogoče le, če je pripravljenost za poravnavo dolga, ki ga je drugi s svojo držo ustvaril. Odpuščanje logično sledi spoznanju in obžalovanju greha. Če drugi greha ni pripravljen priznati, če škode ni pripravljen poravnati, odpuščanje ni mogoče. Če Bog ne more odpustiti, kadar se grehov ne kesamo in jih ne priznamo, potem je jasno, da tudi mi ne moremo ‘šariti’ z odpuščanjem kar vse vprek. Odpuščanje je zelo resna stvar in nima nobene zveze s pozabljanjem ali samo-prepričevanjem.

Kje se nam zatika? Naše odpuščanje je logično nadaljevanje naše drže, v kateri smo ves čas pripravljeni prečiščevati naše odnose. Zdi se, da se nam ustavi že pri vprašanju, kdo mora komu odpustiti? Med nami vlada mnenje, da sta za prepir potrebna dva in da sta tudi v sporu kriva oba. Kdo naj torej koga opomni in kdo komu odpusti? Običajno je osumljen krivde tisti, ki se brani oz. tisti, ki je šibkejši. V politiki to pomeni, da je za nekatere sum za krivo dejanje že razlog, da je kriv, medtem ko močnejši ni kriv, tudi če se mu to dokaže. No, verjetno je tako tudi v zakonu in družini.

Kako naj pride do resnega odpuščanja, ki pomeni priznanje krivde, poravnavo škode in sprave? O tem bi lahko na dolgo razpravljali. Nedvomno se bomo vedno vrnili k vprašanju greha in resnice o njem. Samo jasno prepoznavanje resnice in greha omogoča spravo. Pri odpuščanju pa je nedvomno temeljno spoznanje naše zadolženosti pri Nebeškem očetu. Če bomo čutili greh in lepoto božjega usmiljenja, nam ne bo težko odpuščati. Bog pa daj, da bi bil tudi drugi pripravljen na spravo, da bi bilo odpuščanje mogoče.

Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

Ervin Mozetič